Afrika ni Azija, kjer je kot popotnik nemogoče biti lačen, saj se hrana ponuja na vsakem vogalu. V Afriko sem šel s predsodkom, da tam ni hrane v izobilju, zato sem si jo nesel s seboj. Seveda ne vse hrane za dva meseca, a dovolj, da sem bil samozadosten. Vsaj kar se tiče začimb in osnovnih sestavin za kuhanje. Svežo zelenjavo in sadje sem kupoval sproti. Vse, kar sem potreboval, je bila voda za pitje in kuhanje, ki je bila na voljo skorajda povsod. A sem se moral z njo pravočasno oskrbeti. Pil sem vodo iz rek, jezer, plastičnih sodov, lončenih amfor in še česa. Prekuhano ali razkuženo, seveda. Mimogrede, najboljša voda je bila iz reke Nil, najslabša pa v južni Afriki. Vodo v plastenkah sem kupoval izjemoma, razen v Sudanu in Egiptu, kjer je, če je nisem dovolj hitro popil, na vročini postala tako vroča, da je nisem mogel piti.
Nazaj k hrani. Preizkušanje lokalnih specialitet je zame ena najpomembnejših izkušenj na potovanjih, zato nisem jedel le tistega, kar sem skuhal sam, temveč sem obiskoval tudi restavracije in ulične stojnice. A predvsem v večjih mestih, saj je bila hrana v vaseh tako borna, da ni za povedat. Nekajkrat sem jo poskusil, a le iz radovednosti, ne iz želje, da bi kaj dobrega pojedel. Na najrevnejši celini, kjer je treba nahraniti milijone lačnih ust, se hrana nekako ni uspela razviti v kulinarične presežke. Osnovno živilo vsakega obroka je bolj ali manj enako, škrob. Razlikuje se le glede na regijo. V Zambiji je to nshima, bela gosta gmota kuhane koruzne moke, v Malaviju cassava, v Etiopiji injeera in tako naprej. Nič kaj mamljivo. Razen v mestih, kjer je bila hrana neprimerno bogatejša.
Jedel sem trikrat na dan. Zjutraj sem si, razen kadar sem šel na pot zelo zgodaj, zajtrk skuhal. Sadno kosilo sem pojedel nekje na poti, večerjo pa sem kuhal sam ali jedel zunaj. Ob tem moram poudariti, da je kampiranje in kuhanje ob šotoru zunaj po milim nebom, zame večji užitek, kot spanje v hotelu s petimi zvezdicami in večerja v restavraciji. Resnično, če ne bi spal v šotoru in si kuhal zunaj v divjini, bi bilo doživljanje Afrike zmanjšano do te mere, da se za pot čez Afriko ne bi niti odločil.
Priprava večerje.
Testenine s svežim paradižnikom in sirom, katerega sem v Afriki jedel menda le trikrat.
Solata z avokadom, paradižnikom in južnoafriškim olivnim oljem.
Izjemoma sem se moral zadovoljiti tudi s takšnim obrokom.
Namibija: suši ni lokalna specialiteta, a je kljub temu teknil.
Zambija: nshima z zelenjavo.
Malavi: pečena koruza.
Etiopija: Injeera in shiro wot (omaka iz čičerike).
Veganska pojedina v Addis Abebi.
Etiopski čaj in baklava z nadevom iz sladkorja. Samo sladkorja.
Tibs, etiopska specialiteta. Ni kaj, Etiopija izstopa tudi po kulinariki.
Sudan: postna večerja, falafel.
Gostoljubje v Sudanu je skorajda brezmejno. V času Ramadana od zore do mraka ne pijejo in ne jedo, ko pa po večerni molitvi sedejo k večerji, te povabijo zraven.
Fuul, gosta bobova enolončnica. Ena najokusnejših sudansko-egipčanskih jedi.
Egipt: tajin z jajčevci.
