Z Zambijo se je začel najprijaznejši in najbolj pristen del Afrike. Vsaj meni se je zdelo, da je srednji del moje poti čez Afriko, med Zambijo in Kenijo, najmanj bel, najmanj moderniziran in zato zame najbolj privlačen. To sem opazil kmalu zatem, ko sem zapustil zadnji »turistični« kraj, Livingstone.
»Pozdravljeni, kako ste?« »V redu, hvala. Kako ste vi?« Standardni pozdrav in odziv v Zambiji, ki sem se ga takoj nalezel. Vsak, ki mi je pristopil, me je tako pozdravil in hitro sem se naučil, kako pozdraviti nazaj. S to razliko, da sem imel v Zambiji občutek, da pozdrav ni zgolj vljudnostna fraza, temveč iskreno vprašanje. Vedno znova so me ljudje, ki so mi pristopili in z menoj začeli klepetati, navduševali. Zame je to eden največjih privilegijev oziroma najpristnejša izkušnja, ki jo lahko doživim kot popotnik v daljni deželi. Da me nagovori nekdo iz sveta, ki je popolnoma drugačen od mojega in izkaže iskreno zanimanje zame ter moj svet. Hkrati pa me povabi v njegovo deželo in z menoj deli najdragocenejše, kar lahko kot popotnik v tuji deželi doživim, pristno izkušnjo.
Kdaj ste to nazadnje doživeli doma? Da vam je pristopil popoln neznanec, vas prijazno nagovoril: »Kako ste?« in ga niste imeli za čudaka?
No, to je še eden izmed razlogov, zakaj nas privlačijo daljne, nemodernizirane dežele, pravzaprav njihovi ljudje.
Seveda niso vsi ljudje takšni. Na bencinski črpalki nekje v Zambiji sem videl možakarja, oblečenega v cunje, kako je brskal po smeteh. Šel sem do njega in mu ponudil bankovec, a je zamahnil z roko, ga odklonil in odšel proč. Tudi otrokom, ki so se igrali ob cesti, sem večkrat želel kaj podariti, a so se razbežali kot kafre, ko sem se ustavil ob njih. Prav v Zambiji sem slišal največ zgodb o spodletelih poskusih pomoči razvitega sveta Afriki. Še tako dobro zastavljena dobrodelna akcija, ki so jo zasnovali samaritani v razvitem svetu, v Afriki zvodeni. Zelo redke in skrbno premišljene uspejo. Razkorak med tem, kaj mi mislimo, da oni potrebujejo in tem, kaj oni v resnici potrebujejo, je preprosto prevelik.
V Zambiji sem več kot o spodletelih poskusih pomoči, slišal o korupciji na najvišjem nivoju. A te zgodbe so tako grozljive, da jim je težko verjeti, zato o njih tukaj nima smisla razpredati.
Odkrito priznam, da v Afriko nisem šel zato, da bi reševal afriške probleme, moji razlogi so povsem drugje. Na nek način so sebični. A kljub temu sem se trudil (kot vedno na potovanjih), da sem čim večji del denarja pustil pri ljudeh, ne pri družbah.
V Zambiji so me zraven ljudi navdušile tudi živali. Prvič, ker sem jih videl od blizu, drugič, ker jih nisem videl od blizu. Prve so bile Zebre, ki sem jih srečal na cesti in se niso pustile motiti.
Drugič pa so bile divje živali v kampu sredi rezervata, ki so me pustile pri miru in mi na srečo niso prišle blizu. Tam so me namreč takoj, ko sem prišel, strašili s tem, koliko levov, hijen in gepardov se je pred nedavnim sprehodilo skozi avtokamp. A sem zaupal, da če niso pojedli njih, tudi mene ne bodo. In me niso.
