Tanzanija mi je kot prva delno islamska država na moji poti in kot ena najbolj priljubljenih safari držav vlivala kar nekaj strahospoštovanja. Saj ne, da bi se bal bolj ali manj kot drugje, le v ozir sem moral vzeti nekatere dejavnike, s katerimi se mi do Tanzanije ni bilo potrebno ukvarjati. Tanzanija je ogromna dežela, velika za petdeset Slovenij, tako, da sem se zlahka izognil predelom dežele, ki me niso privlačili. Na primer Zanzibar, Dar es Salaam, Arusha in tako naprej. Zato sem se, namesto na sever proti Keniji, obrnil proti severozahodu, proti Kongu.
Pred menoj je bila ena izmed najbolj odročnih regij na moji poti čez Afriko. Predel, kjer bi bilo najmanj zaželeno, da pride do težav, saj je do najbližjega večjega mesta z dovolj spodobnim servisom ali zdravnikom več kot tisoč kilometrov. Ceste v odročnih krajih Afrike so seveda še vedno makadamske, kar pomeni več dnevno potovanje do civilizacije. Po drugi strani pa to seveda pomeni, da je ta regija toliko bolj privlačna za potovanje. Res je bila. Tri dni sem potoval po najodročnejših poteh in brezpotjih Tanzanije. Po ves dan sem se naganjal in se izogibal skritim luknjam in nevarnim pastem na obupno slabih prašnih cestah. Na meni se je nabralo toliko prahu, kot bi se v njem povaljal. To je bila ena najlepših etap Afrike.
Občasno sem peljal skozi vasi in tam srečaval čudovite ljudi. Na srečo le ljudi, saj sem vozil skozi narodne parke in rezervate, ki jih poseljujejo levi, hijene, panterji in podobni, ki jih nisem želel srečati. Srečal pa sem kolesarja, Italijana, ki je bil na poti čez Afriko. Povedal mi je, da je tudi on skozi te, divje predele kolesaril s povečanim srčnim utripom, a brez zapletov. Opozoril me je na del ceste mimo Burundija, kjer so ga policisti opozorili na cestne roparje, zato je dal kolo (in sebe) na tovornjak. Ko sem čez tri dni peljal čez tisti nevaren odsek, nisem srečal niti policistov, niti roparjev. Morda zato, ker sem peljal hitreje, kot sicer in niso utegnili skočiti na cesto, da bi postavili zasedo. Kdo bi vedel.
V teh odročnih predelih ni bilo težko najti prostora za šotorjenje. Prvo noč sem se ustavil v praznem kampu ob rezervatu, kjer mi je lastnik zagotavljal, da se ne rabim česar bati. Na tem delu poti čez Afriko sem bil že dovolj izkušen, tako, da mi to, da spim v bližini divjih živali, ni več naganjalo straha v kosti. Dokler ni prišla noč! Ko se je začeto temniti, sem posedal ob ognju, pil čaj in poslušal zvoke džungle,
nakar je naenkrat nastala tako trda tema, da sem se v trenutku pobral v šotor. Ponoči so me prebudili povodni konji, ki so se pasli na travici okrog šotora, a tudi tokrat radovednost ni premagala strahu, da bi pomolil glavo iz šotora.
Boj z živalmi sem imel naslednji dan, ko sem se utaboril. Pomotoma sem vrečko s smetmi, v kateri so bili olupi avokada in banan, obesil na motor. Ko sem se čez nekaj minut vrnil, je bilo na motorju in okrog polno opic, ki so vrečko s smetmi trgale narazen, da je frčalo po zraku.
Sprva sem se še smejal, ko pa je ena začela odpirati zadrge na torbah in praskati po motorju, sem jih moral pregnati. Kar je bilo precej težje, kot sem mislil, saj so opice, ko so v večjem številu, precej neustrašne.