Policijske zadeve po tanzanijsko

Verjeli ali ne, Afrika je ogromna. Tako je velika, da je preprosto ne gre stisniti in strpati v nekaj kratkih objav. Pravzaprav bi lahko o poti čez Afriko napisal knjigo, a ker sem tam prebil premalo časa, ni prišlo do metamorfoze, potrebne za pisanje knjige. Zato zapiske iz afriške poti objavljam na teh straneh. A to počnem že štiri mesece in sem šele na polovici poti, v Tanzaniji. Sicer bi lahko pisanje pospešil in o vsaki državi napisal le nekaj stavkov, a to nekako ni moj način. Seveda bi bilo najlepše, če bi, ko to pišem, bil še vedno nekje v Afriki in bi objave nastajale sproti, a to je nerealno. Zato nadaljujem z objavami v ustaljenem ritmu, če pa nas vmes odnese na kakšno potovanje, se bomo pač javljali od tam, afriški vtisi bodo pa počakali.

Ena izmed ključnih zadev pri načinu potovanja čez Afriko, ki sem ga izbral, je bila, da sem bil samozadosten. To pomeni, da sem imel s seboj vse, kar sem potreboval glede prehranjevanja, spanja in prevoza. Šotor, spalna vreča, gorilnik, rezervno gorivo, orodje, oblačila, posoda za kuhanje, hrana, voda, oblačila, vreča zdravil, polno orodja za vse mogoče primere in še marsikaj. Vse to je šlo z menoj vred na motor. Sicer na potovanja vzamem zelo malo prtljage, a tokrat ni šlo. Preprosto zaradi tega, ker je potovati sam po odročnih afriških poteh varneje, če imaš s seboj reči, ki so v primeru težav življenjskega pomena. Že tako je bil to, da sem šel z motorjem sam čez Afriko, dovolj velik izziv, da bi zraven tega potoval brez esencialnih potrebščin, bi bilo že neumno. (O tem, kar je za nekoga izziv, za drugega pa neumnost, nima smisla razpravljati.) Ker je nemogoče vedeti, kaj vse je potrebno za takšno pot, sem vzel le to, kar sem mislil, da bi mi utegnilo priti prav. Še dobro, da sem bil omejen s prostornino prtljage, saj je spisek potrebščin za vse, kar se ti na potovanju čez Afriko utegne pripetiti, lahko neskončen. Čeprav to, da bi se ukvarjal s tem, kaj vse se mi utegne pripetiti, ni moj način. Jasno, saj če bi bil, o solo podvigu čez Afriko ne bi niti razmišljal. Tako sem od polne vreče vseh mogočih zdravil porabil le škatlico tabletk, ostalo pa sem tovoril s seboj brez potrebe. Podobno velja za orodje, ki sem ga imel za cel kovček, uporabil pa sem le nekaj kosov, ki sem jih potreboval za menjavo gume. Po drugi strani pa s seboj nisem imel rezervnih gum, kar bi mi lahko v primeru konkretne poškodbe gume povzročilo precejšne težave. A tako pač gre, ko se odpravljaš v neznano; nekaj vzameš, drugega ne in upaš na to, da se ti ne pripeti ravno tisto, za kar nimaš rešitve.

Skratka, Yamaho sem natovoril s tremi kovčki in s štirimi torbami. Ko sem se nanjo usedel še sam, je neka tehtnica, čez katero sem zapeljal, pokazala čez 400 kilogramov!
Tako sem bil na brezpotjih sicer okoren, a sem se navadil in je šlo. Le tu in tam pri nižji hitrosti sem kdaj izgubil ravnotežje in ko se je motor dovolj nagnil, da ga več nisem mogel zadržati, se je zgodilo neizogibno, telebnila sva na stran kot v risanki. Yamaha, odlična kot je bila, mi je nudila tako popolno zaščito, da se pri teh padcih niti enkrat nisem poškodoval.

Bilo je na prašnem kolovozu na eni izmed policijskih kontrol v Tanzaniji. Ko sem pripeljal do rampe, sem videl policista v uniformi sedeti ob neki baraki. Pogledal sem ga, če me bo ustavil ali mi pomahal, naj peljem naprej. Ničesar ni dal od sebe, zato sem ustavil. A ker so bila tla neravna in spolzka, mi je zdrsnilo, motor se je nagnil in … obležala sva v prahu. Ko sem dvignil pogled, sem videl prizor, ki ga imam še danes jasno pred očmi; policist je sedel na plastičnem stolu s prekrižanimi rokami in se tako močno krohotal, da so mu roke poskakovale na okroglem trebuhu, čez katerega je bila srajca tako napeta, da je skozi razporke med gumbi, ki so bili tik pred tem, da odletijo, bleščala bela majica.

V tistem trenutku sem bil besen za znoret! Zaradi tega, ker se mi je tako režal, ne zaradi nerodnega padca. Pomahal sem nekim fantom, ki so prizor spremljali od daleč, da so mi pomagali dvigniti motor, sedel nanj in se odpeljal, ne da bi se ozrl proti krohotajočemu se policistu. Jeza me je seveda takoj minila, saj sem razumel, kako zabavna je morala biti moja nerodnost za opazovalca. Na njegovem mestu bi se najbrž tudi jaz režal do ušes (z manj napeto srajco, seveda).