Afriko si napačno predstavljamo kot zeleno celino. No, vsaj jaz sem si jo tako predstavljal. A že pogled na satelitski posnetek črne celine razkrije, da je Afrika v resnici bolj rjavkaste kot zelene barve. Zeleni pas je le ob ekvatorju oz. ob porečju reke Kongo v centralni Afriki. Tej regiji sem se najbolj približal v Ruandi. Prišel sem celo do meje z veličastnim Kongom, a mi tokrat ni bilo dano, da ga obiščem. Sem pa imel stik z otroci Konga. Tam nekje bogu za hrbtom v južni Ruandi sem se ustavil v manjši vasi, ko sem zagledal nogometno igrišče polno otrok. Prizor več sto bosonogih kratkohlačnikov je bil edinstven, ki sem mu bil priča v Afriki. Ustavil sem ob robu ceste, a še preden mi je uspelo izvleči telefon, da bi jih fotografiral, so me opazili in navalili name. Okrog mene se jih je nabralo toliko, da sploh nisem več videl ven iz gruče. Z besedami se žal nismo znali sporazumeti, smo se pa odlično razumeli z nasmeški. A ni dolgo trajalo, saj so za otroci pritekli učitelji ali vzgojitelji, morda celo pazniki, ki so začeli otroke preganjati s šibami. Otroci so bili begunci iz nemirnega Konga.
Ekvatorialna Afrika je sicer zelena, ni pa v celoti prikrita z džunglo, temveč jo je treba najti. Džunglo seveda, če jo iščeš. In jaz sem jo iskal, saj jo obožujem. Ob več priložnostih smo se potikali po džunglah Azije in Amerike, saj gre za prav poseben ekosistem, ki mu ni para. Vročina, visoka vlažnost, komaj prehodna goščava in nešteto zvokov, skratka raj na zemlji. Da sem to našel v Ruandi, sem se moral zapeljati do narodnega parka Nyungwe. 500 odtenkov zelene!
Tam, kjer so džunglo izsekali, so zasadili čaj. Nizki zeleni grmički čaja, do koder seže pogled. Prizori, ki se jih ne morem nagledati, kljub temu, da sem jim bil priča že tolikokrat, da niti več ne vem kje vse.
Kot sem že omenil, je Ruanda bolj razvita od sosednjih držav, zato sem se moral, da sem našel še eno afriško posebnost, pošteno potruditi. Rdečkaste blatne kolovoze, ki vodijo skozi zeleno pokrajino, namreč. Da je Yamaha narejena za brezpotja sem vedel, nisem pa bil prepričan, če sem tudi jaz. Kmalu se je izkazalo, da nama gre odlično. Celo bolje, kot sem pričakoval. Sicer sva se občasno v blatu povaljala, a nikoli tako hudo, da se ne bi pobrala.
Tako je izgledala Yamaha po valjanju v blatu, sebe nisem fotografiral…
Na srečo je v tistih krajih vode in pridnih rok, ki so pripravljene pomagati, na pretek.
Z vožnjo po teh odročnih goratih krajih po blatnih kolovozih sem si pridelal precej garanja. Ceste (če jih sploh lahko tako imenujem) so namreč v takšnem stanju, da sem za 80 kilometrov porabil več kot 4 ure. A bilo je vredno. Zaradi doživetja, prizorov in pogledov domačinov, ki so strmeli vame, kot da sem padel z neba.
Ker je Ruanda le malce večja od Slovenije, sem jo v treh dneh prevozil po dolgem in počez. Kar žal mi je bilo, da je tako majhna in da jo moram že zapustiti. Na poti čez Afriko sem bil omejen s časom, zato sem moral naprej. A od Ruande se nisem poslovil z zbogom, temveč z nasvidenje. Le Sabrino še navdušim.