V Ugandi sem prvič na pozdrav, »Hi, how are you?« dobil negativen odgovor. Pozdravil sem varnostnika pred bankomatom in mi je odgovoril: »Not well!« Kar me je seveda začudilo, saj sem bil vajen pozitivnih odzivov na ta vljudnostni pozdrav. Zanimalo me je, kaj je narobe in sem ga vprašal, kako to, da ni v redu. »I am hungry!« je odvrnil. To, da je s puško oborožen odrasel moški, varnostnik pred banko, lačen, ne more biti dobro, sem pomislil. Ne da bi se česarkoli bal, zdi se mi narobe, da je lačen nekdo, ki opravlja delo v instituciji, ki ji denarja najbrž ne primanjkuje. Sem se pošalil in mu rekel, da to, da dela v banki in nima denarja ne gre skupaj, pa je odvrnil, da je denar znotraj banke, ne zunaj, tam kjer je on. Revež se mi je kar zasmilil. A prigrizka, ki bi mu ga lahko ponudil, žal nisem imel pri sebi. Tako daleč, da bi varnostniku pred banko dajal denar, pa še nisem. Zato sem mu lahko potem, ko sem iz bankomata dvignil zanj najbrž vrtoglavo visoko vsoto, naklonil le pogled in se odpeljal.
V Afriki sem hitro ugotovil, da moram biti pri tem, kje jem, previden. Ko sem se ustavil kje ob cesti, da bi kaj pomalical, nisem bil dolgo sam. Če je šel kdo mimo, se je ob meni ustavil in mi dal vedeti, da je lačen. Sem pač podelil z njim, če sem lahko. Včasih so od mene hrano kar zahtevali. Drugič pa sem jim želel kaj podariti, pa so, ko sem ob kom ustavil, od mene bežali. Na neki bencinski črpalki, kjer za pojest ni bilo ničesar drugega kot roza jogurt, sem pač kupil roza jogurt. A bil je tako umetnega in neprijetnega okusa, da ga nisem mogel spravit po grlu. V Afriki se hrana seveda na meče proč, zato sem ga želel nekomu pokloniti, a vedno, ko sem ustavil ob dečkih, ki so posedali ob cesti, so pobegnili.
Gorata in vlažna osrednja Afrika je idealna za gojenje čajevca. Skozi plantaže sem prevozil precej kilometrov, a do tega, da bi lahko čaj poskusil, nisem uspel priti. Srečal sem sicer nabiralke čaja in se peljal mimo tovarn, kjer so čaj predelovali, a lokala, kjer bi čaj lahko poskusil, ni bilo. Šele v Ugandi mi je uspelo biti ob pravem času na pravem mestu. Bilo je na posestvu tovarne čaja v regiji Igara. Končno prava afriška čajnica. Na pultu so bile velike termos steklenice s tako črnim čajem, kot ga še nisem videl. Opazoval sem, kako so si ga možje pripravljali: v skodelice so si nalili za dober centimeter gostega črnega čaja in ga prelili z vodo ali mlekom. K pultu sem pristopil tudi sam in si naredil čaj po njihovem vzoru. Nakar so me povabili, da prisedem k veliki mizi, kjer je sedel ducat mož v delovnih haljah. Pili so čaj in klepetali. Nato so se začela vprašanja; od kod sem, od kod prihajam, kam grem, zakaj to počnem in tako naprej. Seveda so se čudili temu, kaj sem imel za povedati, saj sami še niso pokukali onkraj meja svoje dežele ali celo regije. Možje so bili veliki in temni kot noč, z gromkimi glasovi, a tako srčni in nasmejani, da sem se med njimi počutil kot med najboljšimi prijatelji.
To, da te domačini kot popolnega tujca, od katerih se razlikuješ prav v vsem, razen v temeljnih človeških lastnostih, sprejmejo medse in se s teboj sproščeno pogovarjajo, je zame ena največjih nagrad, kar jih dajejo potovanja.
