Namigi, priporočila, vprašanja in nenazadnje tudi želje za potovanja prihajajo iz vseh koncev, znanih in neznanih. »Kje ste bili nazadnje?« Kam potujete sedaj?« »Kako je bilo na zadnjem potovanju?« so vprašanja, ki nam jih zastavljajo prijatelji in znanci, s katerimi se ne srečujemo dovolj pogosto, da bi bili na tekočem o naših potepanjih. »Kam na potovanje z majhnimi otroki?« »Kam v Aziji?« »Kako po Avstraliji?« nas sprašujejo popotniki in nad potovanji navdušene mlade družine. Ti nas vedno znova prepričajo, da popotništvo v lastni režiji ni v zatonu, kljub temu, da se veliko popotnikov danes odloča za »varno zavetje«, ki ga nudi turistična skupina. Svet se pač spreminja in novice o pretresljivih dogodkih iz daljnih (in bližnjih) popotniških destinacij na nas vplivajo bolj, kot si priznamo. A ljudje smo različni, nekateri si ne upajo niti v Grčijo, drugi odpotujejo na Bližnji vzhod brez pomislekov. Zato o tem, da smo nekateri bojazljivi, drugi lahkomiselni, tretji pogumni, nima smisla razpravljati. Vsekakor je odločitev o izbiri bolj ali manj nevarne destinacije odgovornost posameznika. In seveda starša, ki s seboj vzame otroka.
Po toliko letih rednih potovanj smo očitno že tako močno vpeti v potovanja, da nas ta tematika vedno najde. Oziroma mi njo, če to zveni bolj razumno. Ampak ne, pravilneje je, če zapišem, da popotniška tematika najde nas, ne obratno. Če bi se mi res nenehno ukvarjali s tem, kje smo bili nazadnje in kam gremo naslednjič, bi se nam menda že zmešalo. Nam je doma preveč lepo, da bi razmišljali o tem, kako je drugje lepše. Tako smo fotografije iz zadnjega potovanja po Indiji skupaj pogledali šele po več kot treh tednih. Kaj bo z našimi potovanji in dogodivščinami v letošnjem letu, se nam niti ne sanja. Praktično nimamo načrtov. Seveda imamo želje, a od želje do načrta in realizacije je dolga pot. Najprej mora želja dozoreti in pasti na plodna, iz katerih bo, če bodo okoliščine ustrezne, vzklil načrt, iz katerega bo zraslo potovanje. Res pa je, da v »našem domačem laboratoriju« znamo ustvariti pogoje čez noč in odločitev za potovanje sprejeti v hipu.
Naše popotniške želje za letošnje leto še niso dozorele. Zato v tem trenutku še ne vemo ali bomo pri izbiri naslednje destinacije bojazljivi, lahkomiselni ali pogumni. Vemo pa, da so prvomajske počitnice blizu…
Marjetka? Luškano! 🙂
Lepo je slišat, da se da potovati tudi z otroki, psi in podobnimi “izgovori”.
Me prav zanimajo vtisi iz Belorusije!
lp
Hja, mali kužki, mislim da do 7 kg, gredo lahko v kabino, naša s svojim karakterjem (43 kg) pa ne. 🙂 Se ne sekirava preveč, zdaj raziskujeva “bližino”, ostali svet čaka na kasnejše čase, nekaj sva pa že obiskala.
Nama je na potovanju pomemben “feeling”, ne toliko znamenitosti. To ponavadi pomeni tudi manj turistov in bolj pristno okolje. Kaj lepega, zanimivega se tako povsod najde in z našo Marjetko (http://roxannabeauty.blogspot.si/2015/05/marjetka.html) smo odkrili že veliko zanimivih stvari. Ne dvomim, da bo tudi Belorusija zanimiva. 🙂
Zdravo, Petra!
Nikoli nisem pomislil na to: a psa lahko vzameš na letalo? Najbrž v prtljažni prostor ali kako, ne. No, destinacij, dostopnih z avtom je tako ali tako dovolj, tako, da ovir ni.
O Belorusiji sem tudi jaz že razmišljal. A je tam res kaj ogleda vrednega?
No, pa držimo pesti! 🙂
To pa verjamem, da dobite nešteto takih vprašanj. 🙂
Mi2 sva za letos že naredila plane. Glede na velikega psa, ki potuje z nama, morajo biti destinacije dostopne z vozilom na štirih kolesih. Za prvi maj verjetno Bosna in Črna Gora, poleti Belorusija. Vmes pa kakšen krajši skok na lepše za podaljšan vikend. Držimo pesti. 🙂