Kenija=Safari=Afrika! S tem predsodkom sem se podal v Afriko, saj se je večina mojega vedenja o črni celini iz knjig in filmov nanašala prav na to državo. Saj ni nobena skrivnost, da gre za eno najbolj priljubljenih afriških dežel za obisk safarijev. Zato sem nekako naivno pričakoval, da bom tam videl turiste. Pa jih nisem. Kljub temu, da sem čez Kenijo prevozil kakšnih 1500 kilometrov, v šestih dneh nisem srečal skoraj nobenega tujca. Jasno, dežela je gromozanska in jaz sem se izogibal običajnim potem. Kot po navadi sem želel obiskati čim bolj odročne kraje, še neokužene z množičnim turizmom, kar v Afriki ni težko. Množični turizem v Afriki je omejen na nekatere znamenitosti, v glavnem si kot popotnik bolj ali manj edini tujec.
A prostranstva Kenije so tako razsežna in odročna, da se tja, kamor me je mikalo, nisem upal podati. Ko sem prvič slišal za jezero Turkana, mimo katerega so speljana brezpotja vse do Etiopije, sem si ga želel obiskati. Kar nekaj časa sem se spogledoval z idejo, da bi se sam podal v to divjino. To bi pomenilo da bi se podal v tako odročne in nedostopne kraje, iz katerih je možnost vrnitve v civilizacijo, oziroma reševanja v primeru težav, majhna. Ne le zaradi odročnosti in nedostopnosti, ampak tudi zaradi plemen, ki živijo v skladu z lastnimi pravili, ki z državnimi zakoni nimajo veliko skupnega. Skratka to so kraji, kamor se nihče ne podaja sam. A šele ko sem prebral, da tamkajšnja brezpotja »žrejo Landroverje za zajtrk«, v smisli težavne prehodnosti terena, sem od ideje, da obiščem jezero Turkana, odstopil.
Daleč od tega, da bi s tem bilo mojih skrbi, glede varnosti potovanja čez Kenijo, konec. Severna Kenija namreč meji na Južni Sudan in Somalijo, menda dve najbolj zloglasni afriški državi. A druge poti kot čez sever Kenije zame ni bilo. Seveda bi lahko motor (in sebe) v Nairobiju dal na letalo ali v Mombasi na ladjo, a o tej opciji nisem razmišljal. Afriko sem želel prevoziti od začetka do konca in bil sem pripravljen sprejeti morebitna tveganja, ki so me čakala na poti. Seveda v okvirjih, ki so se mi v trenutku sprejemanja odločitev zdeli primerni oziroma racionalni. Ob tem naj omenim, da je med tem, kar sem nam zdi racionalno, ko potovanja načrtujemo in o tem, kar se nam zdi racionalno, ko se odločamo na samem potovanju, gromozanska razlika. Strahovi o tem, kar se nam na potovanju utegne pripetiti, so, dokler smo doma, neprimerno večji kot takrat, ko že potujemo. Temu primerne so bile tudi moje odločitve v Afriki. A to, kar me je čakalo na divjem severu Kenije bom pustil za prihodnjič, naj raje zapišem, kar me je čakalo ob prihodu v Kenijo.
Čakali so me najlepši kraji na svetu, Serengeti, Tsavo, Kilimandžaro, Masai Mara. Resnično sem tako mislil, a se hkrati zavedal, da jih z motorjem ne smem obiskati (»You don’t wan’t to be meals on wheels«, je nek čuvaj parka odgovoril motoristu, ki je vprašal, če se lahko pelje skozi živalski rezervat) in da nimam niti toliko časa, da bi jim ga namenil toliko, kot si ga zaslužijo. A vendar sem po tihem upal, da bom videl vsaj kanček tega, o čemer sem mislil, da so najlepši kraji sveta. In sem ga. Dobesedno na pamet sem se zapeljal proti rezervatu Masai Mara, kjer prebiva »velikih pet«. Vanj sicer nisem mogel zaradi čuvajev, ograje in zdrave pameti, a sem kljub temu videl precej več kot sem pričakoval: