Očarljiva in slastna Etiopija

»Neočarljiva od daleč, umazana in razpadajoča od blizu, zaudarjajoča po neumitih ljudeh in bolestnih živalih, kjer je vsak zid zasmrajen z urinom in vsaka ulica založena s smetmi. Glasna glasba, hupanje avtomobilov, izpušni plini in nadležneži z žugajočimi prsti, ki svarijo: “Slabi ljudje so tam!”. Afriška mesta se zdijo kot bedna improvizirana mravljišča, ki privlačijo reveže in obupance iz divjine ter jih spreminjajo v tatove in prevarante. Goljufanje je pogosto edini način za preživetje v mestih, kjer plemenska pravila ne veljajo. Edino sankcioniranje izvajajo policisti, sloj ljudi, ki v Afriki niso kaj več kot licencirani tatovi.« To so besede pisca, Paula Therouxa, ki jih je zapisal o Addis Abebi na enem izmed potovanj čez Afriko (kjer je sicer preživel več let).

“Kaj počnem tukaj?” Neodgovorljivo vprašanje, ki si ga je v nenavadnem etiopskem mestu, Harar, dobrih sto let pred njim zastavil Arthur Rimbaud, francoski pesnik in popotnik.

Skratka, Etiopija je dežela, kjer se tudi izkušenemu popotniku, ki misli, da je videl vse, razširijo obzorja. Sam sicer nisem tako kritičen do krajev in ljudi, ki jih obiskujem in srečujem na potovanjih ter svojih občutkov ne znam tako ubesediti, si pa vprašanje, kaj počnem tukaj, pogosto zastavim, ko se znajdem/-o tam, kamor človek zdrave pameti nima kaj iskati. V Etiopiji sem si to vprašanje zastavil, ko sem zaradi gumidefektov, ki so se vrstili dan za dnem, skorajda obupal. A vedno znova sem našel nekaj, kar me je dovolj presunilo in streznilo, da sem v svojem početju našel smisel. Etiopija je nedvomno dežela, kjer smo popotniki (ki potujemo v lastni režiji ali celo sami) na preizkušanju meja lastnih zmogljivosti. Kako daleč si upamo, koliko zmoremo in zdržimo, preden si priznamo, da smo šli predaleč?

V prestolnici sem ostal dva dni in jo prepešačil po dolgem in počez. Pešačenje je nedvomno najboljši način za spoznavanje mest in odkrivanje pristnih kotičkov. Teh v Addis Abebi ne manjka. Tam sem prvič v Afriki jedel v vrhunski restavraciji. Mize so se šibile pod težo izvrstnih lokalnih etiopskih dobrot.

Medtem ko je bila hrana v lokalnih restavracijah bolj borna, oziroma sem težje našel kaj zase. Na primer v slaščičarni, ki sem se je tako razveselil, ko sem zagledal baklave. Sedel sem v poln lokal in naročil, kar so jedli vsi drugi, baklavo. A ko sem jo poskusil, sem ugotovil, da je brez nadeva, oziroma, da jo sestavljajo le rezine testa oblite s sladkorjem. Kakšni orehi ali pistacije, le testo in sladkor! A potrudil sem se in pojedel do konca, kot vsi v lokalu.

Etiopska kuhinja slovi kot okusna, zato sem bil odločen, da poskusim čim več lokalnih specialitet. Tovrstnim jedem se sicer izogibam, a kadar gre za višje cilje, jem tudi meso. Tako sem poskusil tudi jed, ki sem jo v Etiopiji videl najpogosteje, tibs. Pečeno meso s čilijem. A bilo je malce premočno za moj okus. Pa ne zaradi čilija.

Zaradi radovednosti me je eksperimentiranje z okusi Etiopije pripeljalo tako daleč, da sem poskusil še nekaj, čemur se izogibam, pravzaprav ne pijem nikoli. Kavo! Pristno, sveže pečeno in kuhano etiopsko kavo. Bila je v redu, a ne dovolj, da bi o kavi spremenil mnenje. Zame je namreč zmagovalec vseh pijač sveže iztisnjen sok. Če je iz svežega manga, je neprekosljiv.

Na tem potovanju sem bil omejen s časom (jasno) in Etiopijo sem moral zapustiti prej, kot sem želel. Sicer sem obiskal kar nekaj krajev in videl več čudes kot v večini drugih dežel na poti čez Afriko, a Etiopija ponuja še veliko več. Nisem obiskal niti nenavadnega mesta Harar, niti severa dežele, kjer je toliko čudes, da mi je kar žal, da sem jih izpustil. Podal se nisem niti na skrajni vzhod proti Somaliji, niti na skrajni zahod proti Južnemu Sudanu. Najbrž jasno, zakaj. Po drugi strani pa imam sedaj dober razlog, da se tja vrnem. Le Sabrino še prepričam, da je Afrika kul…