Aleksander Veliki, Džingiskan, Timur, Lenin, Stalin in Marko Polo. Največja imena, ki so skozi znano zgodovino spreminjala regijo, ki ji danes pravimo Srednja Azija. Glede na to, da so to regijo osvajali, oblikovali in prepotovali takšni velikani, je nedvomno nekaj posebnega. S Sabrino si greva končno pogledati, kaj je tam tako zanimivega. Končno zato, ker naju regija bivše Sovjetske zveze do sedaj ni privlačila. No, če sem iskren, naju zapuščina Sovjetske zveze ne privlači niti danes. A glede na tisočletno zgodovino predvidevava, da je tam precej več, kot le sovjetska zapuščina, saj je sovjetski jarem trajal manj kot stoletje. Sploh pa so dežele, skozi katere tokrat potujeva, zgolj kulisa samega potovanja.
Osrednji del avanturističnega potovanja z motorjem skozi tako težko dostopne dežele je namreč drugje. V premagovanju ovir, reševanju zapletov in soočanju z vsem, kar ti v tako odročnem in človeku neprijaznem okolju pride naproti. Nekaj izkušenj s podobno regijo sicer imava z motorističnega potovanja po Kašmirju, kjer sva po komaj prevoznih cestah premagovala gorske prelaze čez 5.000 metrov. A domnevava, da se razen same pokrajine, Tadžikistan in Kirgizistan precej razlikujeta od Indije.
A to so le domneve in pričakovanja, o katerih tako nerad pišem. Pričakovanja so namreč boter nejevolje. Zato se s tem, kaj pričakovati v deželah, kamor se podajava, ne obremenjujeva vnaprej. Meni zadostuje, da o deželi, kamor potujem, preberem kakšno knjigo in se seznanim z njeno zgodovino ter se naučim nekaj pozdravnih fraz, saj te odprejo več vrat kot vse druge predhodne priprave. Kaj več pa pred samim potovanjem ne naredim. Seveda poskrbim za logistiko, za katero upam, da nisem spregledal česar, kar bi nama utegnilo na potovanju povzročati težave. Bomo videli.
Sploh pa je besedičenje pred samim potovanjem odveč. Najprej potovati, nato govoriti!