Čez Madžarsko in Ukrajino

Prva od sedmih dežel, ki sva jih prevozila na poti proti Srednji Aziji, je Madžarska. Ni kaj za povedati, vsi jo poznamo. Bolj naju je mikala in tudi prevzela naslednja, saj tam še nisva bila. Ukrajina je gromozanska dežela, menda največja v Evropi. Všeč nama je postala takoj, ko sva prišla čez mejo, saj sva se znašla v Karpatih. Krasni zeleni hribi, čez katere so speljane vijugaste ceste, raj za vožnjo.

Prvi dan sva se utaborila v hostlu, saj je deževalo. Čeprav so razlogi, da sva na tem potovanju kampirala manj, kot sva želela, drugje. A o tem kasneje. To, da sva se namesto v kampu, 25 kilometrov od mesta, namestila v samem centru mesta Lviv, je bila odlična ideja. Tako sva si lahko privoščila sprehod po čudovitem zgodovinsko bogatem ukrajinskem mestu, v katerega turisti redko zaidejo. Ko sva spoznala, kako poceni je v Ukrajini, sva si privoščila večerjo v eni boljših restavracij v kleti samostana. Fantastičen ambient, vključno z natakarji, ki so imeli brade in pričeske urejene na način, ko še ga nisva videla. Poskusila sva seveda lokalne dobrote: Uzvr (ali nekaj podobnega) – kompot iz prekajenih sliv, jabolk in hrušk. Sledila je rdeča pesa s hrenom, čebulna pita, boršč in zeljne roladice. Okusi, ki sva jih tukaj prvič poskusila, so naju spremljali do konca potovanja. Vse dežele, ki sva jih obiskala, so bile namreč del Sovjetske zveze, katere zapuščina se še danes pozna na pogrnjenih mizah.

Ukrajinski boršč.
Hladna juha s koprom, cmočki, pečena skuta in zelenjava.

Naslednje jutro sva se zapeljala do 560 kilometrov oddaljene ukrajinske prestolnice, Kijev. Gromozansko mesto; ko sva peljala mimo znaka, ki označuje začetek mesta, mi je navigacija pokazala, da je do hotela v centru mesta še 25 kilometrov. Za spanje sva morda iz nostalgičnih razlogov in malce za hec, izbrala kolosalni sovjetski hotel z epohalnim imenom Mir.

Kolosalne stavbe in kipi v teh deželah niso nič posebnega.

Kijev na daleč morda ni najlepše mesto,

a od blizu nama je bil prav všeč.

Tudi tukaj sva si privoščila dobro restavracijo v samem središču mesta. Taras Bulba se imenuje, najbrž ste že slišali zanj. Za epskega Kozaka, ne restavracijo. No, če že toliko pišem o restavracijah in hrani, naj zapišem še to, da sva zraven lokalne hrane, ki nama je hitro presedla, iskala tudi restavracije iz drugih koncev sveta. Cmoke in rdečo peso sicer marava, a ne pri vsakem obroku. Z začimbo koper, s katero posujejo skorajda vse, kar postavijo na mizo, sva se tako predozirala, da je ne želiva nikdar več poskusiti.

Ponovno boršč, cmočki, juha in solata. Vse s koprom!

Nostalgični sladoled.

Ukrajino sva prevozila v treh dneh, kar je vsekakor premalo za vtis o deželi. A to kar sva videla, doživela in poskusila, nama je bilo všeč. Tudi ljudje, ki so bili večinoma prijazni, a zadržani. Za globlja spoznanja pa tokrat žal ni bilo priložnosti, saj naju je čakala mati Rusija.