Čez Rusijo

»Petrovič, poglej! Za jest!« Je v ukrajinščini vzkliknil carinik na ukrajinsko ruski meji, ko je med pregledom prtljage na motorju iz kovčka izvlekel 40 centimetrski nož, ki ga imava s seboj za kampiranje in ga pokazal kolegu. Dvanajst meja sem prestopil v Afriki s tem »Rambo« nožem skritim med prtljago in vedel, da bo slej kot prej prišel trenutek, ko mi ga bodo našli in zasegli. A Ukrajinec je bil prvi, ki ga je našel. Pozvali so me na zaslišanje v kontejner, Sabrina je morala ostati zunaj. Jaz sem si, kot po navadi ob prestopu meja, kjer uradniki izkazujejo svojo premoč nad popotniki, nadel nasmešek in čakal na razplet. A policisti oz. cariniki v kontejnerju so bili smrtno resni. Spregovorili so le nekaj besed v ukrajinščini ali ruščini, ki jih nisem razumel, zato nanje nisem odgovarjal, nakar so mi zaukazali, da zapustim kontejner. Menda naju ne bodo zdaj zaradi butastega noža že na prvi meji maltretirali, sva ugibala s Sabrino medtem, ko sva čakala. Noža sicer nisem hotel izgubiti, a če je cariniku tako všeč, naj ga ima in naju naj spusti naprej, sem si mislil. Promet čez mejo je tekel mimo naju, midva sva kar čakala. Čez čas je prišlo do nekega dogajanja, zaradi katerega so začeli policisti in cariniki hoditi sem ter tja. Petrovičev kolega je prišel do mene, mi izročil nož in z roko zamahnil proti Rusiji: »Pojdi!« Vzkliku carinika: »Petrόvič, vidi! Za pόjest!« se smejiva še danes.

Če je bila Ukrajina povsem sodobna in spodobna dežela, je za prvo regijo Rusije, ki sva jo obiskala, Kursk, veljalo popolno nasprotje. Revne kmetije, ob katerih so ležali ostanki razpadle mehanizacije iz prejšnjega tisočletja, so dajale vtis, da sva zašla v obdobje sovjetskih kolhozov. Nič kaj mikavno in obetavno ni bilo videti. Še dobro, da so ceste dokaj spodobne, da sva lahko šibala naprej. Tako, da razen postankov na bencinskih črpalkah, ni bilo niti enega samega razloga za postanek. Še hrano sva s težavo dobila. Najina prva ruska večerja so bili v vrečki kuhani koruzni žganci. Pravzaprav je bila to tudi najina druga večerja v Rusiji, saj kaj drugega za pod zob nisva našla. Šele tretji dan, v Volgogradu, sva prišla do prave hrane. A ne v Ruski, temveč v Gruzijski restavraciji.

Volgograd, nekdaj Stalingrad, kjer se je odvijala ena najhujših bitk v zgodovini, je danes ogromno mesto. Kampirala sva v samem mestu ob najdaljši evropski reki, Volgi. Široka Volga v Volgogradu A izkušnje v najslabšem kampu, kar sva jih v življenju obiskala, ne bom opisoval, saj že tako ali tako o teh krajih nisem zapisal ničesar pozitivnega. Sva pa končno odlično jedla.

Kakšnih dva tisoč kilometrov, ki sva jih prevozila čez Rusijo, se na zemljevidu te ogromne države komaj pozna. Dolgih cest, kjer sva v enem kosu brez postanka prevozila tudi do 300 kilometrov (na motorju!), kar ni hotelo biti konec. Če sem že pri razdaljah, naj omenim, da sva v prvem tednu prevozila 3400 kilometrov. Zato sva si privoščila dvodnevni postanek v Astrakhanu, zadnjem ruskem mestu na najini poti. Mimogrede, v deželi, kjer sta si dva kraja lahko oddaljena osem tisoč kilometrov, se na razdalje gleda drugače, kot pri nas. Na poti sva srečala Ruse, ki so se v Astrakhan pripeljali s kombijem iz 1400 kilometrov oddaljene Moskve na ribiški vikend! No, nama Moskve ni bilo treba obiskati, saj ima tudi Astrakhan svoj Kremlin. Sprehajala sva se po urejenem mestu, jedla v odličnih restavracijah in spala v spodobnem hotelu. Dvodnevni počitek nama je dobro del. Tako je to; včasih pride tako daleč, da si na dopustu potreben oddiha.
Kremlin v Astrakhanu
Lenin je živ

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja