Iz ene gromozanske države v drugo sva potovala in nizala tisoče kilometrov, kot za šalo. Sicer so nama jo visoke temperature tam okrog 40 stopinj Celzija krepko zagodle in otežile potovanje, a proti temu nisva mogla storiti ničesar. Razen tega, da sva vstajala ob petih zjutraj, da sva tako levji delež dnevnih etap prevozila pred najhujšo vročino. A do Kazahstana je še šlo, saj so bile do tja odlične ceste, po katerih sva lahko hitro potovala. Potem pa so se začeli pontonski mostovi, puščave in tako zanič ceste, kot jih niti v Afriki nisem videl. Resnično. Tako obupno uničenih glavnih tranzitnih poti, po katerih poteka mednarodni promet, nisem videl še nikjer. Ko sva videla, kako slab odsek je pred nama, sva razmišljala o tem, da bi naredila ovinek in bi mejo med Kazahstanom in Uzbekistanom prečkala drugje. To idejo sva kmalu opustila, saj je bilo do sosednjega mejnega prehoda med tema dvema državama 2300 kilometrov!
Pontonski most, ki naju je čakal tik pred rusko-kazahstansko mejo, ni bil nič posebnega, le zvijal se je, ko sva peljala čezenj, da se nama je zdelo, kot da jezdiva kačo.
Povprečno kazahstansko mestece je videti dokaj pusto,
dokler človek ne stopi v katero od trgovinic, ki so bolje založene kot supermarketi.
Razen hotelov, bencinskih črpalk, trgovin in restavracij, v Kazahstanu nisva obiskala nobenih znamenitosti. Predvsem zato, ker nisva videla ničesar, kar bi naju pritegnilo. Z vsem, kar sva potrebovala, sva se morala oskrbeti v mestih, saj med dvema krajema, ki sta bila lahko oddaljena tudi 400 kilometrov, največkrat ni bilo ničesar. Postajališča ob cesti, ki jih imenujejo čajkane, kjer je mogoče dobiti vodo in kaj za pod zob, so bila dokaj redka. Ta je bila celo zaprta, še dobro, da sva imela vodo in hrano s seboj.
Le neskončna cesta skozi suho stepsko pokrajino. Bencinske črpalke so bile še bolj narazen, tako, da sva morala rezervno gorivo točiti v plastenke (in ga prevažati na dokaj čudnem mestu).
Najslabših odsekov cest nisem fotografiral, saj so zahtevale vso mojo pozornost in sem bil popolnoma zatopljen v vožnjo. Nekaj kilometrov sva se peljala po »cesti«, ki je bila zgrajena iz armiranega betona. Čas, vremenske razmere in težki tovornjaki so terjali svoj davek in od ceste je ostala le še železna armatura, ki so jo držali skupaj razbiti kosi betona. Manevrirati sem moral med za prst debelimi kosi železne armature, ki so štrleli v zrak, kot na koruznem strnišču. Če bi zapeljal na enega, bi se zadeve hudo zakomplicirale.
Zadnji del (glavne in v tem delu Kazahstana edine) ceste proti Uzbekistanu, je bil videti tako:
Zavedam se, da opisi Svilene poti zvenijo nekako negativno oziroma nezainteresirano, a takšna je najina izkušnja iz teh krajev. Sicer se trudim, da bi opisal kaj lepega in zapisal kaj pozitivnega, a najdem bore malo. Po drugi strani pa, kdo pravi, da morajo biti vsi popotniški zapisi polni čudovitih zgodb, fascinantnih krajev, krasnih ljudi in zanimivih pripetljajev? Tako zapisi najine poti po Srednji Aziji morda niso navdušujoči, so pa iskrena izpoved najinega doživljanja na 40-dnevnem motorističnem potovanju.
Zdravo, Luka!
A poznaš te kraje? Zanimivo, kar nekaj ljudi vleče tja. Fascinanten, a ne lep? 😉 Dobra!
Hrano mogoče res, pijačo pa očito precej lažje 🙂
Tudi jaz z veseljem prebiram zapise o tej poti, saj že precej dobro poznam srednjo Azijo, čeprav v živjo samo 2x Kirgizistan. Mi je pa ta del sveta fascinanten, čeprav ne tudi lep.
Pozdravljena, Maja.
Lepo je prebrati, da so vam prispevki na teh straneh zanimivi in da tudi kakšna praktična informacija pride prav.
Pa srečno pot, kamorkoli že!
Popolnoma se strinjam z vašim mnenjem, da ni treba, da morajo biti vsi popotniški zapisi navdušujoči. Kot bralka vaših zapisov pa se mi zdi vse, kar zapišete zanimivo. V teh krajih še nisem bila in zato mi je informacija, da so ceste zanič in da je težko dobiti gorivo in hrano zelo informativna, saj opisuje kraje, kakršni so v resnici.