Uzbekistan skozi želodec

Samarkand. Že samo ime najbolj opevanega mesta ob svilni poti izraža takšno moč, da se mu nisva mogla upreti. Menda sva se prav zaradi Samarkanda odločila, da se na pot v Srednjo Azijo podava kar od doma in si na poti ogledava ena izmed največjih čudes Azije. Seveda je bila pot do tja vse prej kot preprosta. Prvi dan v Uzbekistanu je nudil največ izzivov na najini poti. Od najslabše ceste, najbolj zloglasne meje (med Kazahstanom in Uzbekistanom), najdaljše etape čez puščavo, najhujše vročine, žalostnih ostankov Aralskega morja in še česa. A vse po vrsti sva uspešno premagala in po dvanajstih urah zgarana prispela do prvega kraja v Uzbekistanu. Potem, ko sva s sebe sprala tono puščavskega prahu, sva se kljub temu, da sva bila zelo utrujena, odpravila na večerjo. Gre za to, da ob celodnevnem jahanju na motorju pri visokih temperaturah človek izgubi toliko kalorij, da bi bilo izpustiti večerjo hudo narobe. Bil je sobotni večer, kar očitno tudi v teh krajih pomeni, da se gre ven, saj sva naletela na poln lokal, kjer je pivo teklo v potokih. Sicer je Uzbekistan dežela, kjer je več kot 90 odstotkov prebivalcev pripadnikov muslimanske vere, ki je, glede na to, kar sva videla, manj stroga kot drugje. V lokalu je na povzdignjenih podestih, takšnih, kjer se sedi s prekrižanimi nogami, sedelo več kot petdeset gostov. Niti ene same ženske. Sabrina je bila edina. Nekako so jo ignorirali oziroma spregledali in se obregali le vame. Me vabili k njihovim mizam in mi ponujali pivo. A midva sva raje izbrala svojo mizo. Kar nama seveda ni zagotovilo miru, saj so naju takoj obiskali vidno okajeni radovedneži, ki so z nama želeli klepetati. Z njimi sva hitro opravila, saj sem bil že tako lačen, da mi ni bilo do ničesar, razen hrane. Naročil sem kar tri šašlike. Če šašlik prevedem v mesna nabodala ali ražnjiče, bi šašliku naredil krivico. Šašlik je namreč izum nomadskih plemen Srednje Azije, katerim je bil to osnovni način priprave hrane. Danes so ga izpopolnili do potankosti in šašlik ni mesno nabodalo, temveč precej več.

V Uzbekistanu sva končno lahko prišla do hrane, ki naju je pritegnila. Sicer so bili ostanki sovjetske kuhinje še vedno prisotni, a so bile uzbekistanske specialitete nekaj povsem drugačnega. Pravzaprav je Uzbekistan najbolj posebna od vseh dežel, ki sva jih obiskala na tej poti. Ljudje niso podobni niti Azijcem, niti Rusom, temveč so Turkmenci. Spet veva nekaj novega. Skratka, osvežila sva se lahko tudi čez dan in sicer z melonami in lubenicami vseh barv in oblik, ki so jih prodajali ob cesti. Ko sva se zaustavila pri prodajalcih, niso pustili, da lubenico pojeva sama, ampak so naju povabili k njim in smo jedli skupaj. Še čaj sva dobila. Najboljše pri vsem pa je bilo, da so nama, ko sva se odpravljala in usedla na motor, prinesli še dve ogromni lubenici za zraven. V dar! A kaj, ko na motorju nisva imela prostora za dodatno prtljago, kaj šele deset kilogramski lubenici. Niso nama pustili, da odkloniva njihov dar in sva eno lubenico le uspela stlačiti v sprednjo torbo na rezervoarju motorja. Oh, kako sva jim bila hvaležna naslednji dan, ko sva jo sredi puščave pomalicala.

Mljask! Če sem že pri hrani, bom kar nadaljeval, Samarkand bo že počakal. Trenutki, ki jih na potovanju namenimo slastnim in pristnim obrokom, so nedvomno eni najlepših. Vsaj pri nas je tako. Spomenike, muzeje, parke in druge znamenitosti, ki si jih na potovanjih ogledujemo, pozabimo. Dobrega obroka nikdar! Čisto zares. Še danes, ko beseda nanese na potovanja po Vietnamu ali Mehiki, od katerih je deset let, se pogovarjamo o dobrotah, ki smo jih tam jedli. Ne le ljubezen, tudi spomini na potovanja gredo skozi želodec.

Plov je še ena jed, brez katere v Srednji Aziji ne gre. Grmada riža z več vrstami zelenjave in mesa, ki je tako polna okusov, da je samostojna jed. Pravijo, da jedo plov za kosilo vsak dan.

Uzbekistan je ena tistih dežel, kjer si kot tujec pod nadzorom. Spati je treba v registriranih hotelih in v vsakem dobiš potrdilo, ki ga moraš pokazati na meji, ko zapustiš državo. Gorje tebi, če za kateri dan nimaš potrdila. Zato sva skrbno zbirala potrdila iz hotelov, šotor pa pustila zložen v kovčku. Kar je seveda pomenilo, da si nisva kuhala, temveč sva morala jesti v restavracijah in hotelih. Kar se tiče zajtrkov, to niti ni bilo tako slabo.