Samarkand ni pol sveta

Štirinajsti dan potovanja sva po prevoženih 5726 kilometrih končno prispela do opevanega Samarkanda. Kar je dokaj hitro v primerjavi s karavanami, ki so po bolj ali manj isti poti potovale mesece in mesece, da so iz eksotičnih dežel v Evropo pripeljale raznovrstno blago. No, midva razen radovednosti v Samarkand nisva pripeljala ničesar. Seveda sva prinesla tudi denar, brez tega ne gre niti v Uzbekistanu. Pravzaprav še najmanj v Uzbekistanu, kjer imajo radi velike količine denarja.

Kmalu po prestopu meje sva se sredi ničesar zaustavila, da sem iz plastenk prelil bencin v rezervoar. Ni minilo nekaj minut, ko se je ob nama zaustavila Lada iz osemdesetih let prejšnjega tisočletja, iz katere je izstopil možakar in naju pozdravil z: »Dollar, Dollar!« Seveda, dolarje imava in potrebujeva Uzbekistanske Some! Opravila sva prvo menjavo na črno, kot se za te kraje spodobi, saj je na črnem trgu menjalni tečaj več kot dvakrat višji od uradnega. Pri tem je bilo najbolj zabavno, da sva za 80 dolarjev dobila tako zajeten šop denarja, da sva ga morala spraviti v vrečko. Po svilni cesti

Tudi prodajalka perila na tržnici je milijonarka. Po svilni cesti

Tržnico sva obiskala v Khivi, majhnem, a izjemno avtentičnem mestecu, polnem minaretov, palač mošej in drugih dokazov, ki pričajo o bogati zgodovini teh krajev. Po svilni cesti Po svilni cesti Po svilni cesti

Motor sva parkirala kar v avli hotela, kamor nama je lastnik prijazno dostavil bencin. Seveda na črno, saj ga drugače ni mogoče dobiti. Po svilni cesti

Veličastnega Samarkanda ne bi imelo smisla opevati, prav tako kot ne bi bilo fer o njem izražati lastnega (najinega) mnenja. Pravzaprav je najbolje, da ostane pri fotografijah, saj pravijo, da povedo več kot tisoč besed.

Mošeja Bibi-Khanim. Po svilni cesti
Registan. Po svilni cesti
Mavzolej Gur-e Amir. Po svilni cesti
Nekropola Shah-i-Zinda. Po svilni cesti Po svilni cesti Po svilni cesti

Lepe zgradbe na pogled od zunaj, ni kaj. A vročina nama je tukaj že tako presedala, da naju ni nič kaj navduševalo. Pri temperaturah okrog 40 stopinj Celzija je pač težko ohraniti trezno glavo in se, razen nad počitkom v senci, navduševati nad čemerkoli. No, za hip sva se navdušila nad kučmami, ko sva jih preizkušala, če so res uporabne v poletni vročini. Po svilni cesti

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.