Kirgizistanska odisejada

Od vseh stanov; Kazah, Uzbeki, Tadžiki, Turkmeni in Kirgizi se mi zdi, da je prav zadnji največji magnet, ki vabi navdušence nad neokrnjeno pokrajino, da obiščejo Srednjo Azijo. Visokoležeča dežela nima neskončnih puščav, kot jih ima Kazahstan in pravljičnih mest, kot je Samarkand v Uzbekistanu. Temveč je porasla z razkošnimi gozdovi, travnato stepo in prisrčnimi ljudmi, kar jo naredi resnično posebno in pristno privlačno.

Če bi pot v tiste kraje ponovno načrtoval, bi deset dni, ki sva ji porabila, da sva se prebila skozi Ukrajino, Rusijo in Kazahstan, raje namenil Kirgiziji. Sicer sva bivanje v Kirgiziji resda za deset dni podaljšala, a proti svoji volji in ne na način, kot sva si želela.

Seveda tudi v Kirgizistan ni vse tako, kot je videti na prvi pogled ali slišati na daljavo. Na vrhu enega od gorskih prelazov sva srečala mlado Kanadčanko na kolesu. Ko me je prosila, da jo fotografiram, da ovekoveči kolesarski dosežek, nama je zaupala bridko izkušnjo. S prijateljem sta prenočila v jurti, tradicionalnem bivališču nomadov, ki je pravzaprav šotor in je ena izmed največjih atrakcij v teh krajih. Prenočevanje v jurti pri domačinih, namreč. No, povedala je, da so jima med tem, ko sta spala, izmaknili nekaj dragocenosti in denarja, kar sta opazila šele naslednji dan, ko sta bila že daleč proč. Še en razlog, zaradi katerega najraje potujeva kot polžka in svojo hiško nosiva s seboj.

Potovati skozi tuje dežele, ne da bi si vzeli čas za stik s pristnimi domačini, nekako nima pravega smisla. Neznanje jezika ni nobena ovira, vse se zmenimo.

Otroci in v ozadju njihov dom. Kamor so nas seveda povabili in sva poskusila kurut, kroglice iz posušenega jogurta. Glb.


Zavite ceste, ki se vijejo visoko čez gorske prelaze z razgledi na gorovja, ki se jih ni mogoče naveličati.

Na tem mestu se je najino potovanje po Kirgiziji nepričakovano prekinilo. Odisejada se je šele pričela…