Potovati v lastni režiji; aktivno se angažirati z vsem, kar je povezano s potovanjem, vključno z načrtovanjem in organizacijo potovanja. Potovati organizirano; prepustiti del ali celoten angažma nekomu drugemu. Saj se razumemo. Vsak od omenjenih načinov ima svoje prednosti in slabosti. Zraven tega smo vsi, ki potujemo, enkrat popotniki, drugič turisti in tretjič dopustniki. To lahko počnemo solo, z družino, s prijatelji ali v skupini. Načinov, kako se lotiti in preživeti oddih, je ogromno. A zdi se mi, da od vseh razlik najbolj izstopa razlika med potovanji v lastni režiji in med organiziranimi potovanji. Ključna razlika je namreč v tem, da se na potovanju v lastni režiji lahko zaneseš le nase. Ni vodnika, agencije ali predstavnika, na katerega bi se zanesel ali se mu prepustil ali se nanj, v primeru težav, znesel. Praktično vse moraš postoriti sam. Ne le zase, tudi za tiste, ki potujejo s teboj, če si tisti, ki sprejema odločitve. Torej raje kot nekemu profesionalcu zaupaš samemu sebi. Zaupati ti morajo tudi tisti, ki potujejo s teboj. Kar seveda pomeni, da nosiš odgovornost. Odgovoren si, da zadevo spelješ od začetka do konca. Pri čemer ni dovolj le, da s potovanja pripelješ sebe in druge domov, temveč si odgovoren tudi za izkušnjo, ki si je bil oz. ste je bili deležni na potovanju.
Najlepši primer zgoraj zapisanega je družina, kjer je odgovornost razdeljena na starša. A starši smo tako ali tako odgovorni za otroke v vsakodnevnem življenju, zato to na potovanju ali oddihu ni nič novega ali posebnega. Razlika pa je seveda v tem, da smo v nevsakdanjih situacijah izpostavljeni drugačnim preizkušnjam, kot smo jih vajeni v vsakodnevni rutini in doma. Odvisno predvsem od tega, koliko se na potovanju izpostavljamo oziroma koliko smo drzni. Bolj kot se izpostavljamo, bolj kot smo drzni, bolj se moramo angažirati, da potovanje odgovorno speljemo. Kar je pri potovanjih v eksotične dežele neprimerno večji zalogaj kot oddih na obali pri sosedih. A ne glede na to, kam in kako potujemo, je naša odgovornost enaka: zagotoviti ne le varnost, temveč se angažirati tudi za to, da se imamo na potovanju vsi lepo. Četudi smo se prepustili profesionalcu.
Kdor dela, greši. Tako pravijo. Podobno je s potovanji. Večji izziv, kot je potovanje, večja je verjetnost, da bo šlo kaj narobe. Mimogrede; to, da gredo stvari na potovanju narobe, ni vedno slabo, saj v kritičnih trenutkih sebe in druge spoznamo bolje, kot v urejenih razmerah. Pri tem velja omeniti, da stvari ne gredo po načrtu najraje takrat, kadar je potovanje do podrobnosti načrtovano vnaprej. Bolj natančno kot je itinerar dodelan, večja je verjetnost, da bo šlo kaj narobe, saj je nemogoče predvideti vse situacije, ki utegnejo poseči v še tako skrbno pripravljen načrt. Po drugi strani pa odprt itinerar, ko potujemo po načelu pot je cilj, dopušča precej več napak. V obeh primerih, kadar potovanje načrtujemo do potankosti ali kadar ga ne načrtujemo, bomo na potovanju naredili kakšno napako, ki nam bo bolj ali manj zagrenila (ali obogatila) potovanje. Takrat se spomnimo na dvoje; prvič, da so naše napake in njihove posledice le tako hude, kot se sami odločimo, da so in drugič, da si znamo to, da smo grešili, odpustiti. Najudobneje pa je, da naš faktor popolnoma izločimo iz te enačbe in organizacijo ter izvedbo potovanja prepustimo nekomu drugemu (kot pravijo naši sosedje: pređi brigu na drugoga). Najraje profesionalcu. A tudi on je človek. Tudi on dela napake. Vprašanje pa je ali smo tako kot sebi, napake pripravljeni odpuščati tudi njemu.