Vzorni popotniki

Biti vzor ni nekaj, za kar se sam odločiš, temveč gre za naravni razvoj dogodkov, kadar to, kar počneš, počneš dovolj dolgo, dovolj dobro in dovolj odmevno. Seveda gre za vzor, prislužen z dejanji, ne za vzor, pridobljen s položajem. Slednjega dajemo starši svojim otrokom, politiki državljanom, direktorji podrejenim in tako naprej. Vedenje in dejanja nekoga na položaju (v primeru s položajem pridobljenega statusa) se transponirajo in odražajo v vedenju in dejanjih tistih, ki sledijo njihovim vzorcem. A žal se tega, da smo nekomu vzor, prepogosto ne zavedamo. Tudi kot starši pozabljamo, da s svojim vedenjem najbolj vplivamo na to, v kakšne odrasle bodo naši otroci zrasli. Pozabljamo tudi to, da so negativni vzorci precej bolj »lepljivi«, kot pozitivni. Saj je prevzemanje slabih vzorcev najpogosteje preprosteje, kot posnemanje dobrih. Zato je biti dober vzor je izjemno zahtevna in odgovorna naloga.

Morda pa je kriza vrednot, kot pogosto slišimo, da poimenujejo današnji čas, posledica napačnih vzornikov oziroma vzornikov, ki se premalo zavedajo odgovornosti svojega položaja?

Vseh vzornikov si ne izberemo sami, saj so nam »dodeljeni«, zato se raje posvetimo tistim, ki si jih izbiramo sami. Glasbeniki, kuharji, umetniki, športniki, pisatelji, popotniki in drugi. Te izbiramo po svojem okusu oziroma takšne, ki so nam všeč in takšne, ki nam pomagajo, da se izoblikujemo v smeri, kot si želimo. Ste kdaj pomislili na to, v kako privilegiranem položaju smo se znašli v današnjem svetu, ko imamo tako rekoč takojšen in neomejen dostop do skoraj vsega, kar so ustvarili največji umi tega sveta? Dva, trije kliki z miško ali dotiki zaslona na mobilniku in že proučujemo Da Vincijev helikopter, akorde Beatlov, potovanje priljubljenega popotnika. Najsi bo Da Vinci, The Beatles ali Pico Iyer, do vzornika na katerem koli področju ni težko priti. Seveda pa vsi ne zaupamo oz. se ne znajdemo v virtualnem svetu in se raje držimo lokalnega okolja in »otipljivih« ljudi. Dober primer so potopisna predavanja, kjer gre za dokaj oseben in neposreden način predajanja izkušenj popotnikov tistim, ki jih potovanja privlačijo. Tudi mi smo na ta način našli nekatere od vzornikov, ki so nas prepričali o blagodejnih učinkih potovanj, zaradi česar smo postali popotniki, kakšni smo danes. Morda nekaj podobnega počnemo tudi mi. Nemalokrat slišimo, da smo nekoga navdušili za potovanje. Slišali smo tudi že: »Vi ste krivi, da sva odpotovala po svetu!« Tovrstne krivde ni težko sprejeti. Na tem mestu priznam; kljub temu, da sem zgoraj zapisal, da je biti dober vzor izjemno zahtevna in odgovorna naloga, se za to ne trudim. Ne trudim(-o) se biti dober vzor. Preprosto potujemo po svojih najboljših močeh in v skladu s svojimi interesi ter zmožnostmi. Če je to dovolj, da smo komur koli vzor, nam je to v čast. Ko delimo izkušnje s potovanj na teh straneh, v knjigi, na potopisnih predavanjih in še kje, je to le naravna pot oziroma logična posledica naših potovanj. Nikoli obratno. Nikoli ne potujemo zato, da bi lahko povedali, kje smo bili in kaj smo doživeli.

Lepo je, če si potem, ko pri sebi odkrijemo, kaj nas veseli in izpopolnjuje, poiščemo vzornika. A nikakor mu ne sto odstotno slediti in verjeti vsemu, kar pove, napiše ali naredi. Povsem dovolj je v vzorniku najti tisti manjkajoči košček v našem mozaiku, ki je potreben, da se končno odločimo in začnemo uresničevati to, v kar verjamemo.

Naša vzornica v srčnosti, Maša. Malezija 2009.