Potovanja niso številke

Tu in tam se je treba ustaviti. Pomisliti na to, kje smo bili in razmisliti o tem, kam gremo. Brezkončno doseganje in iskanje novih, vedno težjih ciljev ter pehanje za dosežki, ne osmisli našega početja. Še tako veliki dosežki, katerih rezultat je le kljukica ali uvrstitev na neko lestvico, so neprimerljivi z majhnimi dosežki, s katerimi sežemo v srca. Drugih in svoje. V mislih imam seveda potovanja, čeprav je trditev mogoče uporabiti v navezi z vsemi potmi, na katere se podajamo v življenju.

Ostanimo pri potovanjih.

Kaj pravzaprav je število potovanj in kako ga izmeriti?

Formule za izračun ne poznam, zato uporabljam to, kar imamo na razpolago. Številke. Sam sicer nisem ljubitelj štetja metrov, kilometrov, ur in drugih matematičnih parametrov, kadar opisujem dežele in doživetja. A glede na vprašanja, ki smo jih bili v popotniški karieri deležni, razumem, da so za marsikoga številke najbolj dojemljiv način. »Koliko kilometrov si prehodil?« So me spraševali, ko sem sedem dni sam pešačil čez drn in strn ene najmanj obljudenih in najbolj divjih regij v naši bližini, Velebita. Kakšni kilometri! Nisi za sekundo me ni zanimalo, koliko kilometrov sem prehodil. Ukvarjal sem se s tem, da tam, sam, daleč od civilizacije ne stopim na smrtno nevarno kačo. Da ne srečam medveda. Da pridem do pitne vode. Da najdem zavetišče. A to so neotipljivi in težko primerljivi parametri za nekoga, ki ni sam doživel nečesa podobnega. Kar je vsekakor razumljivo. Zato postrežem s številkami, ki jih imam na razpolago, saj verjamem, da so za marsikoga številke tisto, po čemer je dosežke najlažje umestiti.

Nekaj številčnih dosežkov iz naših objav:
30 dni in 5000 km dolgo družinsko potovanje po južni Mehiki.
207.000 korakov čez Velebit.
Plačevali smo z 18 različnimi valutami in 7 plačilnimi karticami.
Na enoletnem potovanju smo obiskali 16 držav, 34 krat poleteli z letalom in spali v 151 hotelih.
Tega je na teh straneh najbrž veliko.

Po drugi strani pa se mi zdi zanimivo, da nas zelo redko vprašajo, po čem smo si neko potovanje najbolj zapomnili. Sem namreč mnenja, da se doživetja ne merijo v številkah, temveč po tem, kako globoko se zapišejo v spomin. Ne le naš, temveč tudi spomin tistih, ki jim naša doživetja na kakršen koli način predstavljamo. Zato, raje kot s številkami, naša potovanja osmišljam z zgodbami. Kot je tale, po čemer sem si jaz najbolj zapomnil Ugando:

Opazoval sem, kako so si ga možje pripravljali: v skodelice so si nalili za dober centimeter gostega črnega čaja in ga prelili z vodo ali mlekom. K pultu sem pristopil tudi sam in si naredil čaj po njihovem vzoru. Nakar so me povabili, da prisedem k veliki mizi, kjer je sedel ducat mož v delovnih haljah. Pili so čaj in klepetali. Nato so se začela vprašanja; od kod sem, od kod prihajam, kam grem, zakaj to počnem in tako naprej. Seveda so se čudili temu, kaj sem imel za povedati, saj sami še niso pokukali onkraj meja svoje dežele ali celo regije. Možje so bili veliki in temni kot noč, z gromkimi glasovi, a tako srčni in nasmejani, da sem se med njimi počutil, kot med najboljšimi prijatelji.

Pa srečen in vesel božič. Brez številk.

Pogled na Ooty, kjer smo preživeli lanski božič.