Kdo najbolje pozna občutek za pustolovščino? Kdo je najbolj zvedav in najmanj obremenjen s strahovi in predsodki? Koga je najlažje navdušiti, da poskusi nekaj novega oz. ga sploh ni treba navduševati, saj ima poskušanje novega že vgrajeno v zavest? Otroci, seveda! Majhni ljudje, katerih svet je svet neskončnih možnosti, navdušenja, odkrivanja neznanega in privlačnih nevarnosti. Saj se spomnimo tega občutka, a ne? Če se slučajno ne, se ozrimo naokrog po otrocih, ki jih najbrž ne manjka, če dovolj dobro pogledamo. Mlajši kot so otroci in manj kot jih starši pri odkrivanju omejujemo, večji pustolovci so. Ne bi rad, da to zveni napačno ali celo depresivno, ampak dejstvo je, da z odraščanjem ta občutek bolj ali manj izgubimo. To je nekako logična posledica odraščanja, saj se s svetom vedno bolj spoznavamo in nam z leti zmanjkuje sprožilcev, ki bi v nas spodbudili skušnjavo, da se podamo v pustolovščino. Pravzaprav je to, da odrastemo, nekaj najslabšega, kar nas doleti v življenju (v kontekstu izgube obdobja nedolžnosti, brezskrbnosti in navduševanja nad novim in neznanim). Odraščanje pač prinaša družino, službo in druge resne oziroma življenjske skrbi ter z njimi odgovornosti in disciplino. Tako svet, ki se nam je nekoč zdel neskončno velik, postaja vse manjši in manjši. Kar nam celo ustreza, saj si s tem, ko izločamo neznano, svoj svet naredimo bolj obvladljiv. To je svet, v katerem je občutek za pustolovščino izrinila potreba po obvladovanju oziroma rutini. Odločitev, da želimo živeti v takšnem svetu, je najverjetneje naša.
Na srečno nič ni črno-belo. Četudi smo v nekem obdobju odraščanja na lasten čut za pustolovščino pozabili, to nujno ne pomeni, da smo ga izgubili. Le zbuditi ga moramo, kar pa ni najbolj preprosto, če smo nazadnje šli od doma v neznan gozd bosi in brez telefona pred več kot dvajsetimi leti, preden nas je doletelo »resno« življenje in spremljanje črne kronike. Da nekoliko karikiram. A vendar nič ni izgubljeno, če sploh pridemo tako daleč, da si želimo zbuditi pozabljen čut za pustolovščino. To je seveda prvi pogoj; da v nas tli neka želja ali ideja, da bi si po dolgem času nekaj drznili in se lotili podviga, ob katerem bi nam vztrepetalo srce. Brez tega na to, da bi se predajali pustolovščinam, najbrž niti ne pomislimo.
Veselje do pustolovščin je torej nekje v nas. Če ga želimo najti, je vse, kar moramo storiti to, da dovolj dobro pogledamo vase. Ali morda malce naokrog, če za to, da se nečesa lotimo, potrebujemo zunanji dražljaj. Potem, ko ta čut prebudimo in ozavestimo, smo že na dobri poti. A ne se veseliti prehitro, saj se na tem koraku resno delo šele prične. Potem, ko smo našli veselje do pustolovščin, namreč potrebujemo tisti konkretno reč, s katero vse skupaj materializiramo. Pogum!
Maša in Sara na obronkih Tibeta kakšne 4 tisočake nad morjem:
