Iz arhiva sem izbrskal (še neobjavljeni) prispevek, ki ga je Sabrina na lanski odisejadi čez Rusijo in Srednjo Azijo spisala o tem, kako doživlja vožnjo z motorjem. Eno je, biti motoristični zanesenjak in uživati v zbranosti in popolnosti trenutka, ki ju zahteva in daje upravljanje motorja, drugo je biti sopotnik. Ta le sedi in ne počne ničesar. No, naj Sabrina sama pove, kako doživlja cele dneve sedenja zadaj na motorju.
Rusija 16. 7. 2017, 600 kilometrov niča
Danes je peti dan najine poti. Prevozila sva madžarski, ukrajinski in pol ruskega dela poti. 2500 kilometrov mimo neskončnih polj, kjer se menjavajo rumene sončnice, šelesteče žito in koruza. Tu in tam jih za nekaj kilometrov prekinejo dišeči iglasti gozdovi, ki jim sledijo kolone vitkih brez. Krasno! Ampak šeststo kilometrov in deset ur samo tega, na zadnjem sedežu motorja? Misli prihajajo in odhajajo, se menjavajo, prekrivajo. Prvi dan, ko je vse novo, si ne vzameš časa za vse te misli. Drugi dan jim daš več prostora. Obdeluješ jih, privabljaš dobre in odganjaš slabe. Tretji dan si že predelal vse o družini, službi, prijateljih, opravljenem delu, obveznostih, ki te čakajo. Četrti dan prihajajo nove domislice in je fajn.
Danes je peti dan in tudi novih misli ni več. So le neskončna polja in gozdovi, ki so sicer lepi, ampak že dolgočasni. Vse sem že predelala. Naposlušala sem se Bajage in Balaševiča. Kaj naj še počnem, da bo prej minilo teh deset ur danes? Ni gostiln ob cesti, ni dobre hrane, ni ljudi, so le majhne hiške tu in tam. Nič se ne dogaja. Potem zažge sonce. Iz jutranjih 14 se povzdigne na 32 in več stopinj. Zdaj pa se dogaja! Slačiva si odvečne kose oblačil, vihava rokave, odpirava čelade, težko dihava in komaj čakava, da prideva na cilj. Pozno popoldne sva na cilju, v majhni hiški sredi iglastega gozda, v ruskem kraju, ki zveni kot češnja po angleško. Kako je fajn! Vse dolgočasje, vseh šeststo kilometrov niča je pozabljenih.
Tako je pogosto na naših potovanjih, da se več časa, kot z znamenitostmi dežele, ki jo obiskujemo, ukvarjamo sami s seboj in da je najlepši del dneva večer, ko utrujeni od potovanja sedemo in ne počnemo ničesar. Le občasno se vprašamo, zakaj? Zakaj nam je to potrebno? Kaj počnemo tukaj, v tem boguzahrbtju, v teh nemogočih pogojih, kjer ni ničesar izven nas, kar bi nas navduševalo? Odgovore na ta vprašanja sicer imam, a jih raje držim zase, saj se bojim, da zunaj moje glave ne bi poželi razumevanja. Saj menda nam ni treba vsega izdati, mar ne?