Potovanja so zanimiva reč. Ena tistih, s katerimi se je mogoče napajati na dolgi rok. Potovanj, ki so za nami, se lahko še dolgo spominjamo, o potovanjih, ki so pred nami, pa lahko razmišljamo daleč vnaprej. Če delujemo na takšen način, se lahko le z enim dopustom letno »napajamo« celo leto, od dopusta, do dopusta. Prvo polovico leta potovanje načrtujemo, drugo polovico se potovanja spominjamo. Prebroditi se je treba le skozi tistih nekaj tednov, ko potujemo. Torej čas, ko se s potovanjem dejansko ukvarjamo.
Seveda ljudje k temu pristopamo različno in potovanja niso nekaj, s čimer bi se ves čas ukvarjali. Sam o potovanjih veliko več govorim in pišem, kot pa se z njimi ukvarjam oz. se jim predajam. Kljub temu, da imajo potovanja dokaj pomembno vlogo v naši družini, se z njimi ne ukvarjamo toliko, kot se morda zdi. Če seštejem izlete, dogodivščine in potovanja, jih spravimo skupaj morda za kakšna dva meseca letno (več ne upam priznati), ter k temu dodam čas, ki ga porabimo za načrtovanje in spominjanje, ugotovim, da nam ostaja ogromno časa. Torej časa, ki ga ne namenimo potovanjem ali dejavnostim, povezanim z njimi.
Spominjanja, v smislu sedenja na kavču in gledanja starih fotografij s potovanj, se lotimo tako redko, da ne vem več, kdaj smo to naredili nazadnje. O tem, da z načrtovanjem in pričakovanjem tega, kako bo na naslednjem potovanju, ne izgubljamo časa oz. se s tem ukvarjamo le toliko, kot se nam zdi nujno potrebno, sem pisal že dovoljkrat. A ponovno sem pomislil na pričakovanja, ko sem pred nedavnim zasledil nek star zapis:
Koliko bolj napeto je bilo upanje, varčevanje, tako rekoč odtrgovanje od ust in nato dolgo čakanje na vplačano kragujevško limuzino kakor sáma posest muhaste lepotice! Toda čarobni trenutek je hitro minil.
Ne morem se nehati čuditi temu, da nas lahko pričakovanje nekega dogodka bolj vznemirja od dogodka samega. Saj menda vemo, da bo čarobni trenutek hitro minil, kot je minil za lastnika muhaste lepotice, stoenke. Ali ne?
Potemtakem, niso potovanja tista zanimiva reč, kot sem zapisal v uvodnem stavku. Zanimiv je naš pristop k rečem, dogodkom in ljudem, po katerih hrepenimo. Seveda to ni nič novega, kar so že zdavnaj ugotovili oglaševalci in drugi, ki naše potrebe po tem, da smo v stanju pričakovanja, spreminjajo v denar. Zanje, seveda.
Bi se torej naj manj spominjali minulih potovanj in manj navduševali naj prihodnjimi potovanji? Če za to ne tratimo dragocenih omejenih resursov, najbrž ne. Če pa zaradi sanjarjenja o preteklosti in hrepenenja po prihodnosti, ne znamo uživati v sedanjosti, lahko imamo težavico.