Daljne dežele in naše vtise iz teh dežel skušam na teh straneh čim bolje opisati in to prenesti v ušesa potovanj željnih in morda še kogar. Hkrati pa se zavedam in to tudi večkrat zapišem, da je nemogoče, oziroma, da ne znam teh občutkov zapisati tako dobro, da bi tisti, ki to preberete, zavonjali, zatipali ali občutili. Vonj starega Delhija, ulični hrup Hanoja, neskončna prostranstva Argentine, prah Kazahstanskih step, brezup Afrike in prizore Himalaje. Fotografije in videoposnetki sicer pomagajo, saj pravijo, da povedo tisoč besed. A nič od tega nas (pravzaprav vas) ne pripelje nič bližje k pristnosti doživetja, ki ga opisujemo. Vseh, ki se znajdete tukaj, pač ne moremo vzeti s seboj na potovanje, kjer bi lahko vonjali, videli in tipali z lastnimi čuti. Sklepam, da zadostuje, da verjamete temu, kar tukaj zapišemo. Razumljivo, saj imamo ljudje različne prioritete (morda še kaj) v življenju in se vsi ne klatimo po svetu, ampak o tem raje beremo. Ali spremljamo od daleč na kakršen koli drug način.
Sam pri sebi vidim, da si skušam popotniške vtise drugih predstavljati tako, da jih primerjam z lastnimi vtisi. Seveda le od daleč, če so potovali po krajih, ki jih ne poznam ali se predajali dogodivščinam, ki jih nisem izkusil na lastni koži. Od daleč zato, ker si na primer tega, kako je skočiti s padalom in leteti po zraku, ne znam predstavljati. Najbližje skoku s padalom sem bil ob skoku v bazen s skakalnice. Pa je to sploh primerljivo? Najbrž ni. Ampak je skok v bazen moja lastna izkušnja in le preko nje lahko skušam podoživeti izkušnjo nekoga drugega. Četudi njegova niti približno ni podobna moji. Seveda pa imamo ljudje različno sposobnost vživljanja v doživljanje drugih. Nekaterim gre to bolje, drugim manj. Ob tem mi pred oči pride prizor naše Maše, ko gleda risanko ali film in se tako vživi, da kar poskakuje, kriči in joče. A Maša ima izjemno sposobnost čustvenega podoživljanja.
Ljudje se torej različno navdušujemo in drugače doživljamo iste dogodivščine ali potovanja. Zato si tudi svet in lastne meje drznemo preizkušati do različnih stopenj strahu, bolečine, tesnobe, nelagodja ali veselja. Kar je za nekoga že neznosna bolečina, je za drugega lahko šele segrevanje. Kar so lahko za nekega popotnika izjemno stresna doživetja, so za nekega drugega nepopisni užitki pristnega doživljanja tuje dežele, ljudi ali navad. To je nekako razumljivo, četudi se v kožo nekoga, ki je drznejši od nas, ne znamo vživeti in se nam zdi njegovo početje neracionalno in celo nevarno. Ampak, to je popolnoma človeško, da dejanja drugih ocenjujemo skozi svoje oči, oziroma, da sodimo po sebi. Tako spet izhajam iz sebe, ko pravim, da je biti objektiven o nečem, o čemer nimam pojma, bolj ali manj nemogoče. Lahko le povzemam mnenje drugih, ki o tem nekaj vedo. A internet je omogočil poplavo subjektivnih mnenj, ki ne temeljijo na lastnih izkušnjah, ampak so le povzetki povzetkov iz vseh koncev in krajev. Je torej dobro vedeti, komu zaupati in katerim informacijam verjeti, ko načrtujemo potovanje? Seveda! Saj nas prav te popačene informacije privedejo do tega, da se na potovanju soočimo s preizkušanjem meja, ki jim nismo kos ali jih ne želimo prestopiti.
Zato je treba biti previden pri tem, po kom se zgledujemo in čigar nasvete upoštevamo pri izbiri potovanj. Naj si še tako mislimo, da razumemo njegov način doživljanja in potovanj, se lahko njegove in naše meje zelo razlikujejo. Zato se, preden se pustimo navdušiti za preveč drzno potovanje, vprašajmo, kje so naše meje in kako daleč čeznje si drznemo. A pri tem ne pozabimo, da potovanje, na katerem svojih meja in zmogljivosti ne damo na preizkušnjo, ni potovanje.
Anapurna treking v Nepalu:
