Luksuzni Mikonos smo torej zapustili že po štiriindvajsetih urah. A ker je bila letošnja sezona šele v povojih, trajekti povezujejo le nekatere od otokov. Tako smo za naš naslednji cilj izbrali otok Paros, ki ni tako oblegan, je pa na eni izmed pomorskih prometnih poti.
S trajekta se nas je izkrcala le peščica obiskovalcev. Kakšno razkošje, imeti ves otok skorajda zase! Takoj, ko smo stopili na kopno, smo se zagnali v gostilno. Zaradi lakote, ne žeje! Sicer gostilne radi izbiramo po tem, koliko miz je polnih, a ker so bile vse gostilne prazne, smo sedli kar v prvo. Ni nam bilo žal, saj so nas pogostili s pristnim gostoljubjem in izvrstno hrano.
Namestili smo se pri zgovorni domačinki, ki nas je že prvi dan, pravzaprav prvo uro, ko smo bili pri njej, nagovorila, da je na rtu nedaleč proč najlepši sončni zahod. Ni nam bilo treba dvakrat reči, saj je bila prav hoja (ob skakanju med otoki) rdeča nit našega tokratnega potovanja. Tako smo se na pohod podali tudi naslednji dan. In naslednji. In tako naprej.
Pohajkovali smo ob morju,
po bizantinskih tlakovanih poteh,
divjini
in skozi majhna mesteca.
Krasnih prizorov kar ni in ni hotelo biti konec. Pokrajina je tako slikovita in raznolika, da se je kulisa ves čas menjavala, tako da nam niti malo ni bilo dolgčas.
Na Parosu smo se zadržali tri dni in skočili še na Sifnos. Še manjši in manj obljuden otoček, manjši od Visa, tako za primerjavo. Ta nam je bil še bolj všeč. Majhno mestece, Kamares, v katerem smo se izkrcali, je kot iz pravljice. Tudi tukaj smo našli dovolj poti, da smo imeli tri dni kaj početi.
Kar nerodno mi je priznati, da nismo uspeli narabutati niti ene limone, pa toliko smo jih videli.
Smo pa poželi več uspeha na murvi, kjer sta se Sabrina in Maša izkazali s plezanjem po drevju, kot da to redno počneta.
Cerkvice so zmeraj na najimenitnejših lokacijah.
