Kolesarski podvig, ki je za menoj, je najdaljše kolesarsko potovanje, ki sem ga opravil. Štirinajst zaporednih dni se morda zdi veliko, a za kolesarjenje, ne pa tudi za potovanje. Zato je morda najbolje, da že tukaj razčistimo, da gre za potovanje s kolesom, ne kolesarjenje, kot ga sicer imenujemo. Saj veste, tisto, ko se po službi vsak dan usedemo na kolo ali ko se z avtom odpeljemo na morje in se tam podajamo na kolesarske izlete. Tovrstno kolesarjenje je vsekakor čudovito, a najbrž se razumemo, da je pri potovanju s kolesom v ospredju nekaj drugega, kot pritiskanje na pedala. Čeprav sem to bolj ali manj počel glavnino dneva. Pri popotniškem kolesarjenju je namreč treba vsak dan po kolesarjenju še kuhati in postavljati šotor ter skrbeti za vse drugo. Gre torej za potovanje, na katerem kolo služi le kot prevozno sredstvo. Temu primeren je tudi odnos do kolesa, ki je zgolj prevozno sredstvo, ne karbonski malik. Skratka, gre za drugačno, popotniško, ne rekreativno obliko kolesarjenja. A da se razumemo, niti najmanj ne želim poveličevati ene pred drugo, želim le poudariti, da gre dokaj različni aktivnosti, ki razen kolesa in tistega, ki pritiska na pedala, nimata veliko skupnega.
Na tej poti sem srečal precej popotnikov – kolesarjev, ki so bili vsi po vrsti tujci in so na podoben način potovali po Balkanu. In vsi po vrsti so potovali, oziroma kolesarili (če tako želite) dlje kot jaz. En Švicar od Istanbula do Švice, mlad par iz Poreča do Črne gore, starejši par iz Južnoafriške republike pa si je vzel cele tri mesece za potep po tem koncu Evrope. Slednja se odpravljata celo na 428 kilometrov dolgo »Slovenia West Loop Bikepacking Route«, kot se imenuje kolesarska pot po Sloveniji, za katero sem prvič slišal. Skupaj smo razgrnili zemljevid in pokazal sem jima prometne ceste, katerim se želita (kot kolesarja) seveda izogniti. Onadva pa sta mi povedala za nekaj takšnih kolesarskih potovanj, ki sta jih opravila, da mi je vzelo sapo!
Prav te debate o minulih popotniških podvigih in izmenjava informacij z drugimi popotniki, o tem, kar je pred nami, so eni najlepših trenutkih na potovanjih. Trenutki, ko se popotniki iz različnih koncev sveta srečamo tam, kjer smo vsi tujci in se malce pohvalimo s tem, kjer smo bili ali drug drugega prestrašimo z zgodbico o tem, kar se nam je tam, kamor se drug šele odpravlja, pripetilo, so neprecenljivi.
Moja pot se je začela v Pragerskem, kjer sem sedel na vlak, prestopil v Zagrebu in sestopil v Splitu, kjer se je začelo zares. Nekako tako: Split, Makarska, na 1762m Biokovo, Međugorje, Mostar, Trebinje, Kotor, 1657m na Lovčen, Cetinje, Skadarsko jezero, Ulcinj, Tivat in Dubrovnik. Podrobneje na zemljevidu, z opisom poti pa začnem prihodnjič.
Prvi korak na dolgi poti:
