Hrana, ki jo uživamo na potovanjih, ni le gorivo, ki ga potrebujemo, da lahko potujemo, temveč je precej več. Vsi štirje smo si sicer dokaj različni, a kar se tiče hrane, smo vsi istega mnenja; radi imamo dobro hrano. To sicer pomeni, da damo prednost kvaliteti pred kvantiteto, a smo tudi jedci, tako, da nam lične in butične porcije praviloma ne zadostujejo. Če pa že, si jih privoščimo več. Tudi zaporedoma. Mislim, da sta si željo, uživati v eksotičnih okusih in preizkušati nove, otroka privzgojila na potovanjih. Po resnici povedano, sta bili pogosto prisiljeni poskusiti kaj nenavadnega, saj kaj drugega ni bilo. Tako je Maša nekoč v Indiji pogosto jedla le riž, saj so ji bile sicer slastne indijske dobrote preveč pekoče. Danes Maša uživa v pekočih karijih. Zraven tega so trenutki, ko se na potovanjih (in doma) znajdemo za mizo dobrot, eni najlepših.
Kaj pa v deželah, kjer nas lokalne specialitete ne pritegnejo ali pa so nam nedostopne? Na primer v Portoriku. In seveda v Skandinaviji. Večerja v restavraciji na Norveškem bi naju stala več, kot sva na dan porabila za vse skupaj. Ni se nama zdelo vredno. Zraven tega skandinavske dobrote niso ravno “my kind of beef“. Zato sva si večerjo zunaj privoščila menda le dvakrat in se znašla po svoje, tako, kot nama je najljubše.
V Skandinaviji se je tako na najinih krožnikih znašel širni svet. Za zajtrk tibetanska tsampa z dodanim mandljevim maslom iz Kalifornije.
Belgijski vafelj s sladoledom za malico.
Za večerjo nepalski dal bhat,
italijanski risotto con porri,
tajski zeleni kari,
indijski sabdži
in slovenski pražen krompir!
Vse pripravljeno v kuhinji, ki sva jo vozila s seboj na motorju!
Sva pa poskusila tudi dobrote v lokalnih restavracijah:
etiopijski,
libanonski,
sirijski,
in turški.
Pa naj kdo reče, da je hrana v Skandinaviji enolična!