O potovanju po Norveški, Skandinaviji, Danski in Stockholmu ali kakorkoli že imenujem letošnjo motoristično odisejo, imam sicer še kaj za povedati, a nekje je treba potegniti črto in se prenehati ozirati nazaj. Čeprav razmišljanje o minulih potovanjih ni nujno nostalgično spominjanje in zrenje v preteklost, lahko je namreč odlična osnova za ustvarjanje prihodnosti. Pravzaprav so spomini namenjeni temu, da si z njimi pomagamo pri odločitvah v sedanjosti, mar ne? Najbrž pa se vsi kdaj in kdaj spozabimo in z nostalgijo gledamo stare fotografije ali se spominjamo časov ali potovanj, ki so za nami. Tukaj moram priznati, da nam gledanje starih fotografij ne gre najbolje od rok. Seveda imamo polne albume fotografij iz potovanj, ki so lepo urejeni, a zelo redko se usedemo in si jih skupaj ogledamo. Se pa zelo pogosto spomnimo na kak dogodek s katerega od potovanj, ki se nam je vtisnil v spomin. To nam je v veliko večje veselje, kot brskanje po starih fotografijah. Z največjim užitkom prisluhnem Sari ali Maši, ko se spomnita kakšne podrobnosti s potovanja. V teh drobcenih trenutkih se najbolj zavem sledi, ki so jo potovanja pustila v nas.
Pravzaprav sem hotel pisati o tem, kako si z doživetji na minulih potovanjih pomagamo pri načrtovanju prihodnjih potovanj. Predvsem zato, da bi se na potovanju, ki je pred nami, izognili nepotrebnim tegobam in zato, da bi si izboljšali izkušnjo. Motoristična potovanja so dober primer, saj gre za obliko potovanja, kjer si izjemno izpostavljen vsem mogočim zunanjim vplivom. Ne le vremenskim. Tako sva v dvajsetih letih, koliko je minulo od najinega prvega daljšega potovanja z motorjem, ko sva se odpravila v Maroko, že precej naučila. Kajpada na lastnih izkušnjah. Čeprav sem že davno tega nekje prebral, da se pametni učijo na napakah drugih, ne na lastnih. Potemtakem je morda najbolje še doživljanje prepustiti drugim. Kar seveda ne drži. Izkušnje, doživetja in spomini so namreč lahko le naši in od nikogar drugega.
Spomine na potovanja ohranjamo seveda v različnih oblikah. Resda so mi tisti, ki so se zapisali v življenja najinih otrok najbolj pri srcu, a tisti, ki jim najbolj zaupam pri načrtovanju, so zapisani. S tistimi, ki pravijo, da pametni pišejo, se namreč strinjam. Že na enem več tednov trajajočem potovanju, se pripeti toliko dogodivščin, da si je vse nemogoče zapomniti. Razen tistih, ta najboljših in ta najslabših trenutkov, teh ne gre kar tako pozabiti. Vse drugo pa je, če za to ne poskrbimo s pisano besedo ali fotografijo, podvrženo pozabi. Zato pišem. Preprosto. Tako da lahko, ko pride čas za razmišljanje o naslednjem potovanju, pogledam, kaj sem si o neki deželi, načinu potovanja ali doživetju zapisal.
Ko smo bili nazadnje vsi štirje v Indiji, smo (kot po navadi) potovali brez vnaprej rezerviranih hotelov. Zato se nam je v času novoletnih praznikov zgodilo, da so bili vsi hoteli polni, kar nam je povzročilo kar nekaj preglavic. V dnevnik sem zapisal: »Naslednjič za novo leto hotele rezervirati vnaprej!«. Kar smo na naslednjem potovanju v Indijo, ko smo prav tako potovali čez novoletne praznike, tudi storili. Morda tole zveni kot nekaj, kar bi si moral izkušen popotnik zapomniti, a priznam, da »pomnilniških kapacitet« ne trošim za logistične podrobnosti. Te sicer ne pripomorejo toliko k ohranjanju spomina na potovanja, s katerimi si izboljšujemo sedanjost in prihodnost, so pa nenadomestljiv pripomoček pri načrtovanju.