Haiku. Ena tistih čudovitih besed, za katero vsi ne vemo od kot prihaja in kaj pomeni, vemo pa, da krasno zveni. Na tem mestu naj zadostuje, da gre za kratko, 17 zložno poezijo, ki bi naj imela korenine med japonskimi menihi in Zen budizmom. Na nek način gre za preprostost oziroma minimalizem. Dva izjemno močna pojma, ki tistim, ki jima znajo prisluhniti, pomaga pokazati jezik potrošništvu in neskončni izbiri. In še čemu.
Le katero izbrati v tej poplavi vodke?
Na srečo pijač, ki jih pijemo mi, ni v toliko različicah.
Ne bom našteval različnih tipov testenin na neskončnih policah v trgovinah, kombinacij paketov opreme avtomobilov, vzorcev parketa in kandidatov na volitvah, ki so nam danes na voljo, saj jih je nemogoče prešteti, kaj šele odločiti se za pravo ali pravega. Popolnoma enako velja tudi za popotniške destinacije. A najbrž vsi teh dilem nimamo. Zagotovo je kar nekaj takšnih, ki se že rodijo z izbranim okusom in od drugega razreda osnovne šole vedo, da bo njihov avto VW golf srebrne barve. Ali pa si že od nekdaj želijo na Bali. Drugi pa preizkušamo in iščemo pravega, dokler se nam okus ne izostri do te mere, da natančno vemo, kaj hočemo. Ali pa nam postane vseeno. Kar se tiče potovanj, mi te prelomne točke še nismo dosegli. Ni nam niti vseeno, kam bomo odpotovali, niti ne vemo, kaj si od destinacije želimo. Je naš popotniški cilj preprostost in minimalizem? Pri pakiranju in načrtovanju zagotovo.
Pri samem doživljanju, ki ga od destinacje, kamor se podamo na potovanje pričakujemo, pa se v tej smeri šele premikamo. Na prvem mestu je omejevanje, kot je omejen tudi Haiku na zgolj sedemnajst zlogov. Omejevanje v številu postankov in krajev, ki jih na enem potovanju obiščemo. Najbrž gremo skorajda vsi popotniki skozi obdobje, ko želimo v najkrajšem možnem času v okviru enega potovanja, videti in doživeti čim več. Z leti se nam brezglavo dirjanje iz enega v drugi kraj zdi vedno manj pomembno, saj smo ugotovili, da neko deželo precej bolje spoznamo, če namesto malo časa v več krajih, preživimo več časa v manj krajih. Nenazadnje se na ta način ustvarjeni spomini tudi trajneje zapišejo.
Na drugem mestu je pomembnost prave izbire doživetij na potovanjih. Podobno kot je Haiku brez odvečnih besed, naj bodo tudi doživetja na potovanjih skrbno izbrana. Po možnosti po lastni izbiri, ne po izbiri turističnega vodnika, ki na prvo mesto postavlja cerkve, spomenike in muzeje. Haiku popotnik tako ne potuje z namenom v najkrajšem možnem času doživeti čim več. Vzame si čas, da se preda uživanju v lepoti (najraje naravnih) čudes in ob tem ne razmišlja že o naslednji destinaciji ali žigu v planinski knjižici oziroma potnem listu.
Razumljivo pa, da je pot do tja težka. Nasploh vpričo trendov in drugih, ki nas prepričujejo, da je treba poskusiti vse in doživeti čim več. Za začetek je treba to, da si želimo preveč, prepoznati in ozavestiti. Šele nato se lahko začnemo spreminjati v Haiku popotnika. A kot nobena pomembna sprememba, se tudi ta ne more zgoditi čez noč. Počasi in vztrajno. Tako sem, na primer, v rekordnem času zdirjal čez Afriko, kar je v popolnem nasprotju s Haiku filozofijo. Jasno, saj so potovanja skupek izbir, ki temeljijo na podlagi želja in razpoložljivih virov (čas, denar in podobno) v okvirjih realnega sveta, česar filozofija ne vzame vedno v ozir. No, prav tukaj, kjer se naše želje soočijo s samoomejevanjem, preprostostjo in minimalizmom, ki jih narekuje Haiku, postane zanimivo. A o tem kdaj drugič.