Kaj iščemo, ko se odločamo o naslednji destinaciji? Nekaj novega in še neodkritega ali nekaj, kjer je toplo in poceni ali nekaj, kjer se bomo odpočili ali dobro najedli? Najbrž vsega po malo. Vsaj pri nas je tako. In če nam ne uspe najti destinacije, katere omemba vzradosti vsakega od nas, potem nekaj ni v redu. Tako si Maša želi plaž, posejanih s kokosi, Sabrina čudovitih prizorov, jaz pa še neodkritih mističnih kotičkov. Le pri hrani smo si popolnoma enotni, saj se vsi strinjamo, da mora biti zelo dobra. Milo rečeno. Naj se to ne bere, kot da smo izbirčni, tega si na potovanjih niti ni mogoče privoščiti. Še Maša, ki je imela precejšnje težave z začinjeno hrano na prvih potovanjih v Indijo, je v zadnjih letih zrasla v gurmanko, ki obožuje karije, četudi so pekoči. Našo željo po tem, da na potovanjih jemo dobro hrano, poudarjam zato, ker slaba hrana pusti neizbrisen priokus, ki se ga spominjamo skorajda bolj kot česarkoli drugega iz preteklih potovanj. Šest let in pol je minilo, odkar smo obiskali Portoriko in še danes ne morem pozabiti neokusne hitre hrane, postrežene v stiroporu, ki smo jo tam jedli: »Lonček in skodelica iz stiropora za zajtrk, plastične vilice, nož in krožnik za kosilo in večerjo. Ne le v fastfoodih, tudi v hotelih in restavracijah!«
Verjamem, da to marsikomu zveni nezaslišano, da se nekdo na karibskem otoku, obdanem s turkiznim morjem, pritožuje nad hrano. A takšni smo. Sploh pa to ni nič novega. O tem sem že pisal pred potovanjem v Portoriko in velja še danes; Potujem da jem! Sem pa pravkar v tem zapisu videl, da sem takrat zapisal, da se želim naučiti pripraviti pristni italijanski sladoled iz pistacije. Priznati moram, da mi ni uspelo. Še dobro, saj imamo tako tehten razlog, da vedno znova obiščemo Italijo.
Ta odpor do slabe hrane gre celo tako daleč, da se ne pustim zvabiti v sicer privlačne in še neodkrite dežele, za katere je znano oziroma zanje domnevam, da imajo slab odnos do hrane. Razen seveda, če si lahko kuhamo sami (kot to pogosto počnem, kadar potujem s kolesom ali motorjem), kar je povsem druga zgodba. Priznam tudi, da so izjemno okusne jedi, odnos do časa, ki si ga ljudje vzamejo za obrok in vsega kar sodi k dobrim jedem, razlogi, zaradi kateri se večkrat letno rad vračam na jug. V Bosno, Srbijo in Črno goro.
Samo poglejte asortiment dobrot, pod katerimi se šibijo mize v teh krajih:
Kaže, da je skrajni čas, da odpeljemo brbončice nekam v kulinarični paradiž.