Včasih se je, preden se vržemo v divje in neznane vode, dobro aklimatizirati. Zato smo se odločili, da pred obiskom Myanmara, obiščemo še Tajsko. Tajska je zagotovo “najmehkejša” dežela v Aziji, kar jih poznamo, zraven tega nam prija, da se iz domačih in zimskih razmer na eksotiko prilagodimo postopoma. No, tako smo si vsaj naivno predstavljali, preden smo se znašli tukaj, v mestu Chiang Mai. Sabrina si ga je tako dobro zapomnila po najinem prvem potepanju po Tajskem, da je želela, da te čudovite kraje doživi tudi Maša. Vse lepo in prav, le ta s postopnim prilagajanjem je malce bosa. Sicer je tudi tukaj zima, a to pomeni, da je čez dan 33 stopinj Celzija, le vlage je manj, kot v poletnih mesecih. Povrhu je še nebo kristalno jasno in modro, česar v tem delu Azije še nismo doživeli. Če k tem razmeram prištejemo še eksotične vonjave in okuse, ki nas prežemajo ter vseprisotni vrvež, je jasno, da je kakršnokoli postopno prilagajanje nemogoče. Nad čemer se seveda ne pritožujemo.
Res pa je, da je ta kraj (in najbrž precejšen delež te dežele) krojen po meri turistov in popotnikov. Ko človek prebere, da je turizem hitro rastoča panoga, si tega ne zna prav predstavljati. Ko pa se v isti kraj vrneš po desetih ali dvajsetih letih, ti takoj postane jasno, kaj to pomeni. Celo mesto se zdi, da je krojeno po meri obiskovalcev. A na srečo znajo Tajci ohranjati zdravo mero pristnosti in okusa, tako ni treba veliko, le iz turistične na lokalno tržnico zaideš. No, pri tem smo pač previdni, saj Mašin nos še vedno ne dopušča težkih vonjav in večkrat uidemo, tik preden se ji obrne želodec.
Seveda so vse te vonjave, visoke temperature, gneča in vse kar sodi v “spodobno” eksotično deželo, razlogi, zaradi katerih smo tukaj. Zraven tega je razlik med tem, kako je pri nas doma in tem, kako je tukaj, preprosto preveč. V tem trenutku se mi ne zdi smiselno, da bi jih našteval in poudarjal. Sploh pa je tukaj leto 2561, ne 2018 in božič na Tajskem praznujejo tako, kot v Sloveniji praznujemo Songkran.
Srečen božič!