Ulična hrana je zakon! Na Tajskem, v Indiji in še marsikje. Ne pa povsod, seveda. V Myanmarju, na primer, se je nismo pogosto posluževali. Tukaj, v Bangkoku, pa se zdi, da se celo velemesto vrti okrog tega, kje jesti. Kjer so ljudje, tam je hrana, pravijo tukaj. Nedvomno drži. Skorajda za vsakim vogalom se najde kakšna stojnica, za vsakim tretjim pa se skriva streed food market. Tam se kuhajo, cvrejo in pečejo vse mogoče in nemogoče jedi, pomiva se posoda, predvsem pa se jé. Kar na ulici. Sicer ima Bangkok tudi restavracije in to nepredstavljivo število. Naj bi se vsako leto odprlo deset tisoč novih restavracij! Podatka o tem, koliko je stojnic, najbrž nima nihče. Te dneve, ki jih preživljamo v Bangkoku in si (zraven zajtrka) vsak dan privoščimo vsaj dva obroka, skrbno izbiramo, kje in kaj bomo jedli. Izbira je neskončna.
Morske zadeve.
Nabodalca.
Razne specialitete.
Pekinška raca v kitajski četrti v Bangkoku.
Tom jam, najslastnejša in najbolj pekoča juha.
Ramen.
Kosilo.
Banana roti.
Kokosov sladoled.
Mango sticky rice.
Durian sticky rice.
Krokodil!
Pa dober tek!
Ko tole pišem in objavljam smo še v Bangkoku, kjer je v tem trenutku 35 stopinj več, kot doma! Res me zanima, kako se bomo počutili jutri, ko bomo stopili v domačo zimo.