Tako. Sedaj lahko končno napišem nekaj »predelanega« o tem, kako je bilo na potovanju po Mjanmaru in Tajski. Doma smo namreč že več kot en teden in mislim, da smo se že povsem aklimatizirali. No, skorajda, privajanje na domače zimske temperature nam ne gre najbolje od rok.
Ko smo prišli na Tajsko, sem v prvi objavi zapisal, kakšen napredek je moč opaziti, ko se v isti kraj vrneš po dvajsetih letih. Takrat in menda še do pred nedavnim, je bilo na Tajskem jahanje slonov v programu vsake agencije. Danes ne najdeš niti ene agencije in niti enega slona, ki bi ga lahko zajahal (če bi si to želel, seveda). Ugotovili so, da je slonom neprijetno, če se jim na hrbet zbašejo po trije ljudje. Kdo bi si mislil. Skratka, danes se na Tajskem hodi v zavetišča in sirotišnice za slone. Tam se slone hrani, boža in kopa. Ali pa se s slonom narediš elfie oz. elephant-selfie.
Smo pa tokrat naredili eno izjemo. Tega nismo naredili že tako dolgo, da se v resnici ne spomnim, kdaj smo se nazadnje udeležili organiziranega izleta. A tokrat je bila to najboljša, da ne zapišem najugodnejša, možnost. Tako smo si pač dva slončka razdelili med petnajst ljudi. Kar sploh ni bilo slabo, saj smo tako imeli priložnost poklepetati z ameriško družino, ki potuje po svetu eno leto, Filipinkama, ki poučujeta angleščino na Tajskem, kitajsko-nizozemskim mladeničem, sestrama iz Nemčije in portugalskim parom.
Obiskali smo tudi prekrasne vrtove z orhidejami in metulji. Čeprav bolj zaradi nostalgije, kot česarkoli drugega.
Ušel nam ni niti panda. Tega so si morda s seboj pripeljali kitajski turisti, ki jih na Tajskem ne manjka.
Maša je uživala ob hranjenju povodnih konjev in žiraf, kar je posebnost tega živalskega vrta, saj tega ne doživiš pogosto.
Fascinantno, da Tajski, kljub temu, da je ena izmed najpopularnejših turističnih destinacij na svetu z več kot 35 milijoni obiskov letno, uspeva ohranjati privlačnost. Seveda ne povsod, a v dovolj krajih, da se zna zgoditi, da se tja še vrnemo.