Voda je življenje. To neizpodbitno dejstvo precej dobro poznajo v deželah, ki smo jih obiskali v jugovzhodni Aziji. Ponekod življenje še danes poteka na vodi. Dobesedno. Hiše so v vodi in pot po vodi je edina cesta, ki pelje od hiše do hiše. Zveni neverjetno, a je res. Jezero Inle, ki leži v Burmi, je globoko le poldrugi meter v času sušnega in nekaj več v času deževnega obdobja. Veliko je dobrih sto kvadratnih kilometrov in na njem ter na njegovih obalah živijo ljudje, ki se imenujejo Intha.
Življenje na vodi.
Več kot dovolj, da je iz nekoč najbrž idiličnega jezera nastala turistična atrakcija. Kljub temu, da je bila Burma dolga leta tako rekoč zaprta za obiskovalce, se je turizem na najatraktivnejših lokacijah razvijal. Tako je jezero Inle danes še vedno čudovita destinacija, ki nudi vpogled v način življenja, ki ga v sodobnem svetu ne poznamo, ni pa več povsem pristna. Saj se po površini jezera vsako jutro zapodi sto in več hitrih čolnov z dizelskimi motorji, ki prevažajo radovedneže, kot smo mi.
Še tako trmastemu ribiču slej kot prej postane jasno, da ti radovedneži v čolnih prinašajo precej več denarja, kot krapi in se prilagodi novim načinom zagotavljanja preživetja. Tako so na jezeru zrastle trgovine s spominki, restavracije, kovačije, delavnice, kjer izdelujejo srebrn nakit, tkejo blago ali kaj tretjega.
Barve za tekstil.
Ribič s posebno tehniko, značilno za Inle.
S poplavo turistov so usahnile tudi plavajoče tržnice. Tega mi je bilo prav žal, saj se spomnim, kako me je prevzel prvi obisk plavajoče tržnice pred leti na Tajskem. Danes tega Maši žal nisva mogla pokazati. Res pa je, da je na jezeru mogoče videti plavajoče vrtove, kjer gojijo paradižnik in drugo zelenjavo.
A jezero ponuja ogromno priložnosti za razgledovanje čudovite pokrajine ali prepuščanje brezdelju, za tiste, ki se znajo prilagoditi tukajšnjemu ritmu življenja.
Kot tudi tistim, ki se brezdelju ne znamo tako dobro prilagoditi.
Ne manjka templjev.
Seveda pa je to še vedno Burma. Tukajšnji običaji in ljudje so še danes precej manj pod vplivom zahoda, kot večina dežel v tem delu sveta. Zraven tega je jezero Inle dokaj odročno, kar pomeni deset ur vožnje z avtobusom, kar ne diši vsakomur. Nam se je zdelo, da jezero ponuja dokaj uravnoteženo mero števila turistov, odročnosti in pristnosti. Je pa očitno, da je napredek tudi tukaj izjemno hiter in se ravnovesje spreminja. Seveda nič drugače kot drugje, na račun pristnosti.