Nazadnje sem omenjal najlepše vtise o Burmi, tokrat o nečem, kar je skoraj pomembneje, oziroma najslajše, kar na potovanjih doživljamo, hrana. Veličastna hrana! Ali nam morda kaj več pove o ljudeh in njihovi deželi, kulturi in družbi, kot to, kaj in kako jedo? Domači okusi in poznane vonjave hrane, ob katerih smo zrasli, nas vežejo na dom in nas spominjajo nanj, ko smo zdoma. Prav tako nas okusi in vonjave eksotičnih jedi, ki smo jih kdaj poskusili na potovanjih po svetu, spominjajo na krasna doživetja in trenutke ter nas vlečejo proč od doma. Seveda to ni naključje, saj bi nam naj prav voh omogočal najtrajnejšo vez z dogodki iz preteklosti. In ker sta voh in okus neločljivo povezana, je razumljivo, zakaj nam hrana toliko pomeni. Omogoča nam namreč, da se spominjamo lepih trenutkov iz preteklosti. Sara se še danes spomni, kako okusen naan smo jedli v Maleziji avgusta 2009.
Midva s Sabrino se spominjava vonjev in okusov jedi, v katerih sva uživala na prvem potovanju po Aziji, na Tajskem pred mnogimi leti.
A vrnimo se v sedanjost. Na zadnjem potovanju smo nabrali nekaj vonjev in okusov, ki se še danes z nami. Burmanska kuhinja sicer ne slovi kot svetovna, oziroma ni tako prepoznavna, ima pa nekaj zanimivih posebnosti. Dovolj, da smo se odločili, da se nekatere od njihovih dobrot naučimo pripraviti sami in se udeležili kuharskega tečaja.
Priprava na kuhanje.
Maša cvre zelenjavo v tempuri.
Sveže pripravljena solata iz tofuja in kokosove palačinke na tržnici.
Kariji.
Solata iz zelenega čaja,
solata iz zelenega paradižnika in
solata iz avokada.
Kosilo v čajnici.
Vsega po malem oziroma degustacijski meni (ki smo se mu potem, ko smo ugotovili, da so vse jedi hladne, odpovedali).
