Različni ljudje si zaradi različnih želja, razlogov in zmožnosti privoščimo različno dolge počitnice. Sicer marsikdo poreče, da si ne glede na želje, daljšega dopusta ne more privoščiti zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. A tudi v podjetjih, kjer dolžne dopusta ne omejujejo, pravijo, da ljudje ne vzamejo več kot dvotedenskega dopusta. Očitno je to neke vrste standardna dolžina časa, ki smo ga pripravljeni nameniti letnemu dopustu. Čeprav neka statistika pravi, da večina potovanj v Evropi traja od štiri do sedem dni. Tako bi si nekdo s petindvajsetimi dnevi dopusta lahko privoščil vsaj pet potovanj letno. Teoretično, a impresivno. Sploh ni pomembno, če tem kratkim potovanjem rečemo izleti, kar šteje, je to, da gre za oddih oziroma odklop od dela ali rutine. Seveda ne za vsakogar, saj so tudi ljudje, ki letnega dopusta ne izrabijo. Jasno, ne dajemo vsi enake pomembnosti potovanjem in počitnicam, kar je seveda prav.
Ampak, kaj tisti, ki letni dopust izrabimo v celoti, od tega odnesemo? Se odpočijemo, si napolnimo baterije in naberemo novih moči, potešimo radovednost ali nemirnega duha v sebi ali kaj drugega? Najbrž vsakdo po svoje, s svojimi željami, razlogi in zmožnostmi. Zato je nekomu svetovati, kam in kako naj potuje, lahko skrajno zgrešeno. Četudi tistega, ki te vpraša za nasvet, dobro poznaš, ni dovolj, dokler ne spoznaš njegovih dopustniških navad in razvad. Kar pomeni, da jih moraš občutiti na lastni koži, torej z njim preživeti dopust. Neštetokrat sem doživel, da smo od drugih popotnikov dobivali nasvete, ki nam niso popolnoma nič koristili, saj so nam pripovedovali o takšnih destinacijah, hotelih, hrani, prevozih in drugih zadevah, ki so izven našega dosega. Bodisi si jih ne želimo, bodisi jih ne zmoremo. Tudi mi smo iz lastnega nabora popotniških izkušenj zagotovo marsikomu podali zanj popolnoma neuporabne informacije. Zato je nekomu, za kogar ne vemo, kaj resnično od dopusta pričakuje, nemogoče dobro svetovati. Kakšen smisel je dajati popotniške nasvete o Aziji, Avstraliji ali Ameriki nekomu, ki ima povsem drugačne navade od tvojih? Namreč, treba je razumeti razliko med navdušenjem nad tem, ko prebiramo ali poslušamo o popotniških doživetjih drugih in med dejanskimi lastnimi zmožnostmi, odpraviti se na takšno potovanje. Prepustiti se navdušenju, ko nekdo doživeto pripoveduje o podvigih tam nekje daleč in v glavi kovati načrte, je preprosto. A na poti od želje do realizacije navdušenje pogosto zbledi in se na dopust raje podamo v obvladljivih okvirjih. S čemer seveda ni nič narobe. Je pa lepo vedeti, da tudi na potovanjih velja dejstvo, da je izkupiček sorazmeren z vložkom. A analogija med ekonomijo in potovanji se hitro konča. Kratka potovanja se ne seštevajo v eno dolgo oziroma veliko potovanje. Doživetja prej omenjenih petih enotedenskih potovanj se ne morejo kosati z enim enomesečnim. Nismo edini, ki tako mislimo: »Pozitivni učinki dopusta vrhunec dosežejo osmi prosti dan. Po vrnitvi z dopusta pa učinki zbledijo zelo hitro, razen če ste na dopustu ves mesec.« Vir.
Kako dolge počitnice bi si torej privoščili naslednjič, če ne bi bili omejeni z denarjem ter službenimi in drugimi obveznostmi?
Zdravo, zadnji stavek zmaga! 🙂 Ja, vsak dopust prav pride, a od daljšega imaš nekaj več, to nekako drži.
Tedenski dopust včasih zelo prav pride, a vedno prehitro odide. Ni primerjave z enomesečnim, čeprav tudi tisti hitro mine. 🙂 Do sedaj je moj najdaljši dopust trajal 5 tednov (potovanje po Novi Zelandiji), ponavadi pa naš glavni dopust traja 3 tedne. Vedno premalo, a vseeno dovolj za odklop od vsakdanjih skrbi in nove dogodivščine.
Če bi lahko izbirala, bi bil moj idealni dopust 4 tedne. Ampak na vsake 3 do 4 mesece. 🙂