Tema, ki jo tokrat načenjam, je tako kontroverzna, kot paradoksalna. Gre preprosto za to, da bi se na potovanjih odpovedali družbenim medijem. Da bi odpotovali tako, kot se spodobi, psihofizično, z dušo in telesom. Če odpotujemo še tako daleč in se večkrat dnevno priklopimo na FB ali kateri drugi navidezni zid, da vidimo, kaj se dogaja doma ali da »podelimo svoj status« in tako povemo, kaj se dogaja nam, nismo odpotovali daleč. Četudi se fizično nahajamo v Timbuktuju! Seveda je lepo in prav ostati v stiku z družino in s prijatelji, tudi ko smo na potovanju. Ampak, je objavljanje fotografij prekrasnih plaž ali eksotičnih jedi na družbenih medijih res pravi način, da smo v stiku z domačimi? Sicer danes vsi to počnemo in pravimo, da smo tako v stiku. Ampak, komuniciranje preko družbenih medijev je javno oziroma ima precej širši domet kot informacije, ki si jih sicer izmenjamo z najbližjimi. Za komuniciranje z najbližjimi tako raje uporabljamo druge kanale, kot družbene medije. A ni prav zabavno videti, ko se partnerja, ki sta skupaj na potovanju, začneta pod njuno objavo s komentarji med seboj pogovarjati? Morda pa ni več daleč čas, ko bo meja med zasebnimi in javnimi pogovori zabrisana. Kdo bi vedel…
Skratka, pri objavah na družbenih medijih gre za to, da vesoljnemu svetu obelodanimo, da smo nekje na lepem, da tam počnemo nekaj nevsakdanjega, da smo zapustili rutino, da smo si nekaj privoščili in tako naprej. Znašli smo se v časih, ko je komuniciranje preko družbenih medijev nekaj povsem normalnega. Seveda, če imamo to srečo, da imamo dovolj velik krog prijateljev oziroma sledilcev, s katerimi se dnevno »srečujemo« na navideznem zidu. Pravzaprav je bolj normalno komunicirati preko FB idr., kot tega ne početi. Zato je ideja, da bi se na potovanjih temu odpovedali, kontroverzna.
Razmišljal sem o razlogih, zaradi katerih pravzaprav potujemo in našel to, kar sem že sam zapisal:
Potovanje z otroki je za nas najboljši način preživljanja kakovostnega družinskega časa. Kadar potujemo smo nenehno skupaj, ni nam treba na delo, v šolo in po opravkih, smo svobodni. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.
Na potovanjih po daljnih deželah srečujemo nenavadne ljudi, videvamo nenavadne prizore, spoznavamo nenavadne običaje. Nenavadno nas privlači.
Svet tam zunaj daleč od doma, je drugačen. Radi ga opazujemo, še raje pa zberemo pogum in tudi sami kaj nenavadnega preizkusimo. Tako se učimo iz prve roke in si bogatimo védenje o svetu.
Morda drži, da prijetne (turistične) izkušnje naredijo potovanje prijetno, a neprijetne (popotniške) naredijo potovanje zanimivo. In neprijetne izkušnje so tiste, ki vodijo k osebni rasti in razvoju.
Kulturni šok, stanje, za katerega pravijo, da nastopi ob soočenju z drugačnostjo, kadar se prvič znajdemo v tuji deželi, nam ugaja. Ni nam nelagodno, nismo utesnjeni, zaskrbljeni, prestrašeni, sovražni ali razdražljivi. Kadar potujemo smo brezskrbni, svobodni in navdušeni!
Potujemo torej zase, ne zato, da bi o naših doživetjih na potovanjih pripovedovali drugim. Seveda pa o tem, kje smo bili in kaj smo tam videli ter doživeli, radi kaj povemo in zapišemo, a to niso razlogi, zaradi katerih potujemo. Podajanje vtisov s potovanj je iz pisanja knjig in potopisnih predavanj z diapozitivi prešlo v drugo skrajnost, kjer je treba zaradi sledilcev biti nenehno prisoten na družbenih medijih in to v živo. Marsikdo na družbenih medijih najaktivneje objavlja takrat, ko potuje. Se pravi, da je v času potovanja aktivnejši na družbenih medijih, kot takrat, ko je doma. Če to ni paradoks, ne vem kaj je.
Sami nismo nobena izjema, tudi mi pogosto največ objavljamo, ko smo na potovanju. Razumljivo, takrat se nam dogajajo razburljive reči, ki jih želimo deliti z drugimi. Ampak, sedaj, ko sem ponovno prebral zgoraj omenjene razloge, zaradi katerih potujemo, sem se spomnil, da potujemo zgolj zaradi nas samih. Zakaj torej skopo odmerjen in hkrati sila dragocen čas, ki ga preživimo na potovanjih, zapravljamo za družbene medije?
Preveč sem se razpisal, zato je bolje, da na tem mestu neham in nadaljujem ob naslednji priložnosti.