V zadnjih objavah sem na družbenih medijih pisal o tem, kako se družbenim medijem izogniti. Vnaprej izgubljen boj, če bi seveda to bil kakršen koli boj. Tako pa gre zgolj za moje razmišljanje o tem, kako čim bolj osmisliti čas, ki ga namenimo potovanjem in potegniti ločnico med rečmi (in ljudmi), ki v našem življenju (in mi v njihovem) štejejo in tistimi, ki ne.
Domnevam, da ljudje potujemo, ker nekaj iščemo. Potešitev radovednosti, počitek od naporne službe, odklop od vsakdana, zadovoljitev nepotešenih strasti, kakovostni čas, ki ga preživimo z najbližjimi, védenje o svetu, brezskrbnost, svobodo, smisel, ljubezen, zadovoljstvo in tako naprej. Skratka nekaj, kar nam je v domačem okolju ali v vsakdanu nedosegljivo. Saj se nam zdi, da nam nekaj manjka. Legendarni Christopher McCandless (katerega biografija je izšla v romanu in filmu Into the wild), je dejal: »V temelju vsakega človeka je njegova strast do pustolovščine. Radost življenja je v novih doživetjih, zaradi česar ni večje radosti kot nenehno spreminjanje horizonta, tako, da ima vsak dan novo in drugačno sonce. Če želiš imeti več od življenja, se moraš znebiti oklepa monotone varnosti in živeti nepredvidljivo, kar se ti bo sprva zdelo noro. Ampak, ko se enkrat navadiš na to življenje, boš dojel njegov smisel in neverjetno lepoto.« Zelo lepo in mamljivo, a vsi, ki smo prebrali roman ali videli film, vemo, kako se konča.
Seveda različni ljudje svoja iskanja zadovoljujemo na različne načine, predvsem pa se za to, da jih zadovoljimo, angažiramo do različne mere. Morda bi temu lahko rekli, da smo nekateri bolj, drugi manj racionalni. A četudi so potovanja eden od načinov, na katerega je mogoče tešiti potrebo po iskanju, je jasno, da ne moremo kar naprej potovati. Če bi, bi se tudi potovanj slej kot prej naveličali. Zato se z nečim, čemerkoli, kar odvrne našo pozornost od iskanja, zaposlimo. Pogosto je prav ta nepotešenost tisto, kar nas žene naprej in nas spodbuja, da se lotimo in izpeljemo zadeve, ki jih sicer ne bi.
Zna se zgoditi, da v nekem trenutku spoznamo, da nam nenehno iskanje ne prinese trajnega zadovoljstva. Ultimativnega potovanja, po katerem bi si rekli: »Tako, sedaj mi ni treba več potovati!« ni. Jasno. Na potovanju sicer najdemo kakšen odgovor na vprašanje, ki smo ga prišli iskat. A kaj, ko se nam ob novih védenjih, do katerih pridemo na potovanjih, odpre še več novih vprašanj. Zato potovanja ne morejo trajno zapolniti tistega prostora v nas, ki se nam zdi nepotešen. Tako lahko ta prostor poskusimo zapolniti brez nenehnega iskanja in hrepenenja po novem ali drugačnem. Da smo zadovoljni s tem, kako je in si ne želimo, da bi bilo kakor koli drugače. Seveda to ne pomeni, da smo pasivni, le pravo razmerje med nenehnim iskanjem in prepuščanjem usodi je treba najti. Nič lažjega…