Različne države, destinacije in pokrajine, ki jih obiskujemo, imajo različno »podlago« za potovanja. Nekatere je najbolje obiskati in po njih potovati peš, po drugih z lastnim avtom, po tretjih s kolesom, četrtih z motorjem in tako naprej. Tako, kot smo peš marsikje prepočasni, smo v avtu marsikje prehitri. V obeh primerih zamujamo priložnosti oziroma spregledamo znamenitosti, ki bi jih z ustreznim tempom lahko obiskali ali doživeli. Tempo potovanja je namreč precej bolj pomemben, kot si včasih mislimo. Na potovanjih smo, na primer, srečali kolesarje, ki so premagovali neskončne razdalje v Patagoniji, kjer je od enega do drugega naselja več dni kolesarjenja, vmes pa le pusta, neskončna pokrajina. Je kolo res primerno za takšna potovanja? Odvisno, kaj od potovanja pričakujemo. Vsi na potovanjih ne oprezamo za tistim, kar je pred našimi očmi, temveč odkrivamo tisto, kar je v nas. V ta namen je lahko kolesarjenje po neskončni Patagoniji popolna kulisa. Včasih pa čez nekatere destinacije, ki bi si zaslužile več in daljše postanke, dobesedno zdrvimo. Tako, kot sva s Sabrino z motorjem prevozila osem tisoč kilometrov Svilne poti v manj kot treh tednih, čeprav bi si ta pot zaslužila večmesečno potovanje. Tako pač je s potovanji. Vedno so kompromis želja, časa, denarja in še marsičesa.
Na letošnjem kolesarjenju po Makedoniji sem sicer imel dovolj časa in denarja ter skoraj popoln tempo, a to ni bilo dovolj, da bi lahko rekel, da je bilo potovanje popolno. Kar je pravzaprav v redu, saj so tako pozitivni kot negativni vtisi, ki jih prinesemo s potovanj, potrebni za izboljšanje potovanj v prihodnje. Nekateri vtisi pa so preprosto popolni, kakršnikoli so. Na primer, takšni:
Meze,
pastrmajlija,
turli tava,
pleskavica s kačkavaljem, ovita v slanino.
Ali takšni, ko si na kolesu in je pred teboj tisoč višinskih metrov spusta, kot tale proti Strumici:
Čeprav tudi spomin na tisoč metrov vzpona ni nujno, da je negativen. Na Kruševo (nekje v ozadju) sem se povzpel kot za šalo.
Mimogrede, v Kruševu se hvalijo, da so najvišje ležeče mesto na Balkanu. Prismučati se je mogoče dobesedno v center.
Tudi na kanjon Matka imam lepe spomine. Sicer v obliki fotografij, na katerih se ne vidi gneča, a to šteje, mar ne?
V spominu mi je ostal trudi kraj Demir Kapija, a le zaradi imena, ki v turščini pomeni železna vrata.
Ne le s pomočjo fotografij, vtisi se dobro ohranijo tudi, kadar so podani skozi zgodbo. Ena bolj simpatičnih, ki sem jih imel priložnost prebrati v Makedoniji, je zapisana na tabli ob kamnu Kralja Marka:
Na zgornji fotografiji velja opozoriti na to, da je vtis odvisen od tega, kako globoko v fotografijo oz. predmete v ozadju se zazremo. Ti namreč bolje opisujejo resničnost, kot pravljice o kamnih. A opaziti jih je mogoče le s primernim tempom.