Kolesarjenje, kot oblika potovanja, ko vsak dan kolesariš po drugih cestah in vsak dan spiš v drugem kraju, je prekrasna oblika potovanja. Res pa je, da morda zahteva nekaj več logističnih in kondicijskih priprav, kot nekatere druge oblike potovanj. Seveda gre tudi brez, a potem moramo biti pripravljeni sprejeti tegobe, ki nam jih na potovanju povzročijo slabo pripravljeno kolo ali telo. Saj je menda vsakomur, ki je že kdaj sedel na kolesu več kot 6 ur skupaj jasno, da se manj utrudimo, če smo telesno bolje pripravljeni. Na potovanjih se dobra kondicija oz. fizična telesna pripravljenost še kako obrestuje. Saj tako prihranimo energijo za vse druge aktivnosti, ki so neizbežen del potovanja. Postavljanje šotora, pranje perila, nakupovanje hrane, kuhanje večerje in čaja, pomivanja posode in podobno. Seveda se je s tem smiselno ukvarjati le, če nam je to v veselje. Če nam postavljanje šotora ali kuhanje večerje ne predstavlja veselja, je za to škoda tako energije, kot časa. Potem je bolj smiselno najti hotel in večerjati v restavraciji. Tako lahko prihranjen čas in energijo porabimo za ogled znamenitost v kraju, do katerega smo prikolesarili. Ali pa ostanemo v hotelski sobi in se regeneriramo, če smo po napornem kolesarjenju preveč izčrpani. Bodisi zato, ker se na kolesarjenje nismo dovolj dobro pripravili, bodisi zato, ker nam tako prija. Skratka, rekel bi celo, da so za potovanja, kjer se veliko gibamo, psihofizične priprave pomembnejše, kot vse druge priprave. Saj bomo v primeru, da smo dobro utrjeni in v dobri fizični kondiciji precej lažje in bolje prenašali tegobe in dojemali lepote potovanja. Obojih bomo na kolesarskem potovanju zagotovo deležni, in jih bomo lažje prenašamo oziroma dojemali, če smo utrjeni in v dobri kondiciji.
Ljudje se razlikujemo. Ne le, da imamo na potovanjih različne cilje, tudi različne psihofizične sposobnosti imamo. Morda zato tako redko srečam skupino kolesarjev, ki na način, ki sem ga omenil zgoraj, potujejo skupaj. Pravzaprav je še sploh nisem srečal. Največ par. Kolesarje, naložene s torbami, polne opreme za kampiranje in kuhanje, tako najpogosteje srečam same. Zanimivo, da pogosto v krajih, ki imajo izjemno težavne pogoje za kolesarjenje, kot npr. Patagonija, Tadžikistan ali Tanzanija. Seveda gre pri tem za povsem drugačno obliko potovanj, kot so skupinska potovanja. Kadar kolesarimo (ali kakorkoli drugače potujemo) v skupini, šteje predvsem to, koliko imamo skupnega z ljudmi, s katerimi potujemo skupaj. Zahtevnejše in napornejše kot je potovanje, bolj je to pomembno. Sicer nas lahko prilagajanje željam in zmogljivostim drugih v skupini stane preveč radosti, ki bi jih bili na istem potovanju deležni. Ljudje se tako ali drugače vse življenje nekomu in nečemu prilagajamo, le da smo nekateri manj, drugi bolj prilagodljivi. Morda pa smo tisti, ki se na kolesarska potovanja podajamo sami, le manj prilagodljivi in zato ne potujemo v skupinah.
Sicer pravijo, da Slovenci radi kolesarimo, a saj se razumemo, da tukaj pišem o potovanju s kolesom, ne rekreativnem kolesarjenju. Vsekakor imamo rekreativni kolesarji in popotniki kolesarji marsikaj skupnega. Čeprav se mi velikokrat zdi, da je to le kolo. Tako, kot si ne znam predstavljati sebe, da bi redno kolesaril po isti etapi, si ne znam predstavljati nekaterih kolesarjev, ki jih poznam, da bi na kolo natovorili torbe in odkolesarili za več dni. Sploh pa niso pomembne razlike, temveč to, da se zavedamo ali smo popotnik ali kolesar. Če ne zaradi česarkoli drugega, zato, ker bomo le tako ob kolesarjenju uživali na polno. Včasih pozabimo, da predvsem to šteje. A kljub izjemnim užitkom tako popotniškega, kot rekreativnega kolesarjenja, bom sedaj kolo za nekaj časa pospravil, pred vrati so druge oblike potovanj in pozornost je treba nameniti njim.
p.s.: Ta prispevek pišem na nadmorski višini 10.654 metrov, kako izjemen je ta svet!