Kakšna je prava mera potovanj? Kolikokrat na leto se odpraviti na potovanje, dopust, oddih, počitnice ali vsaj vikend, da nam to ostane v veselje, namesto postane breme? Morda komu zveni neverjetno, a tudi s potovanji je tako, da nas prevelika in prepogosta doza odhodov zdoma onesrečuje. (Mimogrede, pravijo, da je podobno z denarjem). Poznamo tudi takšne, ki pravijo, da so nomadi in da so ves čas na poti. A gre za dokaj ekstremno obliko potovanj, oziroma način življenja, ki si ga ne znam predstavljati, zato o tem ne morem razpredati. Lahko pa o tem, kako je, ko je odhodov zdoma preveč, saj sem to že nekajkrat občutil na lastni koži. Takrat vtisov ne predelam domov in o takšnih potovanjih niti ne pišem.
Potovanja je vsekakor treba doživljati in občutiti na samem potovanju, ko se nam dejansko dogaja. Vsaj pri nas je tako, da najraje potujemo na način, da se veliko premikamo iz kraja v kraj, kar pomeni, da si dnevi na potovanju niso enaki. Zato je vtisov še več, kot sicer in je še toliko pomembneje, da si vzamemo čas, da doživetja predelamo in podoživimo, sicer nova doživetja prehitro prekrijejo prejšnja. Kar je seveda škoda, saj so potovanja šola za življenje in si jih velja zapomniti že zaradi tega. Eden najpreprostejših načinov za to je urejanje albuma s fotografijami, čim prej po vrnitvi domov. Da se razumemo, urejanje albuma ne pomeni prepustiti, da se vseh tisoč fotografij prenese v galerijo v oblaku oz. digitalno shrambo. Urediti album s potovanja pomeni, da slike pregledamo, po potrebi obdelamo, obrežemo, zavrtimo ipd., predvsem pa, da večino fotografij izbrišemo in ohranimo le tiste najboljše. Tiste, ki jih bomo z veseljem kdaj pogledali ali komu pokazali. Zato menim, da nam (tudi) v tem primeru tehnologija dela medvedjo uslugo, saj nas s tem, ko samodejno poskrbi za naše fotografije, prikrajša za podoživljanje potovanja. Česar si najbrž ne želimo. Tega, da bi bili prikrajšani za lastne vtise z lastnih potovanj, namreč. Sicer ne vem, kako je z drugimi, a jaz se želim spomniti vsakega doživetja s potovanj. Jasno, tudi tistih slabih, saj le tako vem, kako v prihodnje preprečiti, da bi se slaba doživetja v prihodnje ponovila. V tem trenutku se spomnim le dveh hudo neprijetnih dogodkov s potovanj in se vedno znova trudim, da se ne ponovijo. Pravkar sem še spomnil še enega, a ker je šlo za resne situacije, o tem ne bom. Želim le povedati, da se je za to, da si dogodke s potovanj vtisnemo v spomin, izplača potruditi. Kar je, kadar skačemo s potovanja v potovanje, precej težje.
V popolnem svetu bi odpotovali le takrat, ko bi nam postalo doma dolgčas ali v službi prenaporno in bi si želeli malce razvedrila ali počitka ali družbe z ljubljeno osebo, oziroma česarkoli nam pač manjka. Se mi zdi, da bi bila to dokaj dobra osnova za iskanje prave mere potovanj. A dokler si ne ustvarimo popolnega sveta, se je pač treba prilagoditi temu, v katerem živimo. Ta je pač takšen, da je pogosto nečesa preveč in nečesa premalo. Dobra metoda za uravnovešanje je, da se naučimo reči ne. Ne le drugim, tudi samemu sebi. No, tega zadnjega se moram sam še naučiti.