Potovanje po Gruziji

Končno je prišlo na vrsto tudi naše letošnje veliko potovanje. Veliko, ker smo se na pot odpravili trije in veliko, ker potujemo za več kot tri tedne. S Sabrino sva se odločila, da obiščemo del sveta, ki ga tisti, ki so ga že obiskati, tako zelo hvalijo. Kljub temu, da jih je dokaj malo število. Popotnikov, ki so Gruzijo in Armenijo že obiskali. A sedaj smo že tukaj in si bomo lahko vtise o tukajšnjih deželah in ljudeh ustvarili sami. Pravzaprav si jih že ustvarjamo. Prispeli smo namreč že včeraj in že na poti z letališča doživeli enega boljših vpogledov v družbo, kar jih je. Taksist je bil tako zgovoren, da smo v tisti urici, ki smo jo preživeli skupaj, o Gruzijcih izvedeli več, kot iz vseh pisanih virov, ki smo jih prebrali prej. Čeprav ne razumemo niti besedice njihovega jezika. Pomagali smo si z ruščino, predvsem pa z gestikuliranjem, saj so bile taksistove roke, med tem, ko je vozil in govoril, več v zraku, na njegovi glavi in trebuhu, kot na volanu. Pa vendar smo uspešno prispeli na cilj in razumeli večino vsega, kar je imel za povedati.

Obiskali smo že deset od petnajskih držav, ki so bile do leta 1991 del Sovjetske zveze in so danes samostojne. Nenavadno, da smo ponovno tukaj, glede na to, da nas ruski del sveta nekako ne privlači. A dežele niso le njeni zdajšnji prebivalci, ampak tudi okolje in zgodovina. V Gruzijo nas je pritegnil Kavkaz, mogočno gorovje na stičišču Azije in Evrope, v katerem je tudi najvišja gora Evrope. Nekje sem prebral: “Če je Gruzija Evropa, je bolj podobna Siciliji v 19. stoletju, kot sodobnim članicam EU!” Drugje pišejo, da je: ”Gruzija tehnično v Aziji, vendar se imajo Gruzijci kulturno za Evropejce.” Potem, ko smo se danes ves dan sprehajali po mestu, se nama s Sabrino zdi Gruzija še najbolj podobna *stanom, ki sva jih obiskala pred dvema letoma. A ko prebereš nekaj zgodovine o tukajšnjih deželah, ležečih na presečišču celin, ti kmalu jasno, da temu delu sveta oz. tukajšnjim prebivalcem, ni bilo z rožicami postlano, saj so si jih podrejali vsi, ki so šli tod mimo.

Kakorkoli, to so le prvi vtisi, h katerim dodajam še nekaj fotografij za pokušino. Gruzije se nismo še niti prav lotili, zato kaj več v tem trenutku ni za povedati.

Prekrasni razgledi na katedralo Bagrati

in reko Rioni v kraju Kutaisi.

Kot vedno in povsod, je tudi tukaj za nas tržnica na prvem mestu.

Pravzaprav je pri nas na prvem mestu hrana (čeprav nas je ta zajtrk vse prej kot navdušil).