Zdi se, da Armenija, kar se tiče obiskanosti, zaostaja za Gruzijo. Tudi, ko smo razmišljali o obisku teh dveh dežel, je v ospredje silila Gruzija. Še tik pred potovanjem nismo vedeli ali bomo Armenijo sploh obiskali, glede na to, da imamo na voljo le tri tedne. Na srečo so nas v odločitev “prisilili” v agenciji, kjer smo najeli avto, saj so nam napisali, da potrebujejo več dni za ureditev papirjev, potrebnih za vstop v Armenijo z gruzijskim avtom. Sabrina je rekla: “Gremo!” In sedaj smo v Armeniji. Tako preprosto je to. Obiskati neko deželo, o kateri ne veš popolnoma ničesar, namreč. Ne veš ali tam govorijo rusko in pišejo v cirilici ali kako drugače. Se mi zdi, da se še na nobeno državo nismo tako malo pripravili, kot na Armenijo. Zavarovanje za avto za Armenijo sem urejal kar na telefonu v neki restavraciji v Gruziji, kjer smo večerjali dan pred odhodom v Armenijo.
Posrečen je bil tudi vstop v državo na kopenskem mejnem prehodu, kjer znajo biti uradniki najbolj nadležni. Tisti, ki se je v teh deželah spomnil, da bi neenakost med spoloma zglajeval z zaposlovanjem žensk na položajih mejnih uradnic, si zasluži nagrado. Nobenega zvišenega uradniškega odnosa ali zafrkancije, temeljitih pregledov ali zasliševanj, ampak topel sprejem z nasmeškom: “Welcome to Armenia!”
Skratka, v Armeniji smo!
Za nami, skorajda na dosegu roke, najvišja gora Turčije, 5137 metrov visok vulkan Ararat.
Ob urejanju formalnosti na meji smo opazili, da je nenavadno hladno. Glede na to, da smo se bali Jerevana in napovedanih 35 stopinj. Na telefon sem pogledal, kje pravzaprav smo in ugotovil, da smo na višini 2100 metrov nad morjem! Zato so tukaj tako prekrasni razgledi, ki segajo do neskončnosti.
Prašnih cest, s katerimi nas je pričakala Armenija, kar ni konec, čeprav smo tukaj že četrti dan. Še dobro, da imamo avto, ki je narejen zanje.
Le tu in tam pusto pokrajino preseka zaplata zelene ali modre barve, ki sta zaradi kontrasta še lepši kot sicer.
Barv ne manjka tudi na tržnicah, saj je sadja in zelenjave tukaj v izobilju.
A žal zelo poredko na krožnikih v obliki samostojnih zelenjavnih jedi, temveč le kot podpora težkim mesnim jedem.
Seveda nismo prišli sem, da bi se pritoževali, temveč, da se temu, kar vidimo, načudimo. To nam (še vedno) gre kar dobro od rok. Razen, kadar obiščemo velika mesta, saj smo iz milijonskega Jerevana pobegnili tako hitro, da se je kadilo za nami!
