Potovanja so naporna. Bolj kot oddih na morju in bolj kot rutina dom-služba. Vsaj z našimi potovanji je tako. Še naporneje je več zaporednih potovanj, brez zadostnega predaha. Morda zato, ker je s potovanji podobno, kot z darili; ko se ti ponudijo, jih vzameš. Na to sem pomislil ob branju knjige, ki jo danes prebiram že v enajsti državi! Knjigo o Aleksandru Velikem sem namreč začel brati na kolesarjenju po Makedoniji in je še danes, tri mesece kasneje, nisem uspel prebrati do konca. Čeprav jo berem redno in mi je silno zanimiva. Zakaj? Ker sem med tem, ko jo berem, potoval po več državah, kot Aleksander v trinajstih letih! Zato pravim, da so potovanja naporna, saj nas tako zaposlijo z doživljanjem sveta skozi lastne oči, da nam zmanjka časa, da bi brali o tem, kako so ga doživljali drugi.
Raje se vračam k lastnim doživetjem in si tako osvežujem spomine na naša potovanja. Torej, nadaljujem s potovanjem po prekrasni Gruziji in zanimivi Armeniji.
Na enem izmed dveh pohodov po Kavkazu, ki sem se ju, zaradi visoke nadmorske višine, lotil sam, sem srečal nenavaden par. Bilo je na nadmorski višini nad tri tisoč metrov, kjer se redkejši zrak že občuti. Ne nujno v obliki višinske bolezni, ampak v pospešenem dihanju, oziroma povečanem občutku pomanjkanja kondicije. Sam težav nisem imel, saj smo na potovanju ves čas na nogah in mi tudi sicer hoja po hribih ne predstavlja omembe vrednega napora. Manj pripravljeni in šibkejši pa lahko imajo že na tej višini resne težave. Tako me je pri sestopu z ledenika pod veličastnim vulkanom Kazbek za pomoč prosila starejša ženska. Z možem, ki je nosil velik nahrbtnik, sta se povzpela do ledenika, a na poti nazaj je možakar omagal. Bila sta Izraelca in smo se uspeli sporazumeti v angleščini. Prosila me je, če mu lahko pomagam prestaviti nahrbtnik s hrbta na trebuh. Možakar je kar sedel, jaz sem mu nahrbtnik snel, ga prosil, da vstane in mu nahrbtnik namestil spredaj. Povedal sem mu, da z nahrbtnikom pod brado ne bo videl, kam stopiti, a je rekel, da bo že. Menda ni naredil pet korakov, ko sta me poklicala nazaj. Nahrbtnik sem mu pripel nazaj na hrbet in jima rekel, naj ustavita katerega od domačinov, ki tod mimo na konjih tovorijo nahrbtnike pohodnikov, ki se jim nahrbtnikov ne ljubi nositi in ga prosita, da vzame še njun nahrbtnik. Na srečo je bilo ta dan na tej poti kar nekaj karavan in pohodnikov, saj gre za dokaj priljubljeno destinacijo. Menda sem ob sestopu srečal več kot sto ljudi in vsaj dvajset tovornih konjev. Zato sem ju, prepričan, da bosta našla pomoč, napotil v bližnjo kočo, kjer je bilo polno ljudi. Sicer me je grizlo, če sem ravnal prav in naredil dovolj, a glede na promet, ki se je odvijal po poti, sem se potolažil, da bosta zagotovo našla ustrezno pomoč.
Karavane gredo naprej.
Pred menoj se je na ledenik pod pettisočakom Kazbeki podala skupina ljudi, ki so si pridno nataknili dereze. Sam sem poskusil narediti nekaj korakov v teniskah in hitro ugotovil, da je preveč zdrsljivo. Predvsem pri sestopu.
Tako sem raje sedel na kamen in se prepustil razgledom.
Kmalu je prišel mlajši par in se hoje po ledeniku lotil kar v navadnih športnih copatih. Raje sem vstal in se odpravil v dolino ter prenehal razmišljati o tem, kako nepripravljeni se nekateri podajajo v hribe. Ponovno sem se prepustil razgledom in samemu sebi ter jo mahnil nazaj k Maši in Sabrini.
Še eno lekcijo o smislu pomaganja neznancem smo izkusili: Maša je na tleh našla kreditno kartico in tam ni bilo nikogar, komur bi jo lahko izročili. Zato sem jo šele na letališču izročil policistom. Seveda so mi vzeli potni list in me zaslišali, nakar sem moral podpisati izjavo v pisavi in jeziku, katerega ne razumem niti besedice. Če bi postopek trajal deset minut dlje, bi zamudili letalo.