Najlepši trenutki v Armeniji

Prvi dan potovanja po Gruziji in Armeniji sem si zvečer zapisal v dnevnik, da je kraj, v katerega smo prišli, zanimiv na prvi pogled, a dokaj beden. Dodal sem, da smo nekoč v takšne kraje najraje zahajali, a da si danes želimo nekaj drugega, morda več udobja. Čeprav skoraj vedno, kadar je to mogoče, raje spimo v šotoru, kot v hotelu, zato ne bi rekel, da je udobje tisto, česar si želimo. Jasno, saj se potem ne bi odpravili na tako zahtevno potovanje. Se nam pa je v času, odkar potujemo po svetu, spremenila raven tolerance za umazanijo, neurejenost, smrad in druge nevšečnosti, oziroma smo se tega naveličali. Začasno ali za stalno? Kdo bi vedel. V Jerevanu smo za spanje izbrali hostel, kjer smo imeli skupno kopalnico. Ko smo ga rezervirali, se nam to ni zdelo nič posebnega, saj smo velikokrat spali v hostlih in uporabljali skupno kopalnico. A niso vse države in vsi gostje zreli za skupno uporabo prostorov, kot sta kopalnica in kuhinja. V tem hostlu sta bili kopalnica in kuhinja tako zanemarjeni, da se tam nismo zadržali niti trenutka dlje, kot je bilo nujno potrebno. Mimogrede, za vse, ki verjamete »ocenam«, ta hostel je imel oceno 9,3 od 10! Jaz bi mu dal 4.

Da se vrnem nazaj na začetek, ko smo se še soočali s prvim vtisom. Za zajtrk, ki smo ga dobili prvo jutro, sem si zapisal, da je bil zanič. Saj tudi dober sir težko prekrije priokus po dva dni starem polbelem kruhu. Smo izbirčni? Še kako, kadar gre za hrano. A kaže, da postajamo vedno bolj izbirčni tudi pri izbiri hotelov in še česa. Seveda pa razumemo, da je kakovost storitev, ki smo jih na potovanju deležni, v prvi vrsti odvisna od izbrane destinacije, torej države, po kateri potujemo. V Gruziji je od vsega, kar kot popotniki od neke dežele pričakujemo, najbolj izstopala hrana. Ta ni bila le izjemno okusna, temveč tudi primerno postrežena in všečna na pogled. Bom na tem mestu raje zaključil s hrano, saj postajam lačen in bom gruzijskim dobrotam namenil naslednjo objavo.

Morda je prav naša izbirčnost kriva, da nam v Armeniji ni bilo tako všeč, kot v Gruziji. Vse skupaj je bilo v Armeniji na nižjem nivoju, da se tako izrazim. Razen veličastnega pogleda na Ararat. A nikakor ne bi rekel, da Armenija ni vredna ogleda. Dobro so nas potegnili, ko so zapisali, da je kraj, ki se imenuje Dilijan in leži v hribih, obkrožen z gozdovi, armenska Švica. Tako idilično naj bi bilo tam. Tisti, ki si je to izmislil, še zagotovo ni bil v Švici. A nič zato, saj Armenija ni prva država, v kateri smo obiskali tako imenovane »švicarske« destinacije. Tako smo se le nasmihali ob prizorih, ki smo jim bili priča. Šli smo na panoramsko pešpot okrog jezera, ki je bila speljana po traktorskih kolesnicah skozi gozd, a tako daleč proč od jezera, da ga nismo videli. Na pol poti smo se obrnili in se vrnili na začetek. Prav komično. Seveda nismo edini nasedli armenski Švici in smo tako imeli precej težav z iskanjem prenočišča. Najprej smo poskušali s kampiranjem na divje, a ni bilo primernega prostora. Nato smo skušali v uradnem kampu, a smo se obrnili, saj ni bilo nikogar, razen lastnika, ki je želel za zaplato nepokošene trave v zanikrni okolici preveč denarja. V TIC-u so nam skušali najti sobo, a je bilo vse zasedeno. Sabrina je šla pogledat eno ali dve stanovanji, tiste vrste, ki so na vrhu seznama, ko hotele razvrstiš po ceni. Še ona, ki si je sobe ogledovala in nam jih izbirala v najbolj zakotnih krajih v Indiji in še kje, je bila zgrožena. Na koncu nam je uspelo tako, da smo se zastavili ob cesti ob napisu Hotel, povprašali, če imajo prostor in tam dobili dokaj spodobno sobico.

Povsem na drugem spektru izkušenj z nočitvami v Armeniji je avtokamp, ki je v lasti Nizozemke. Oaza v pravem pomenu besede. Avtokamp je bolje opremljen in zasnovan, kot večina avtokampov v Evropi, kar smo jih imeli priložnost doživeti. In ko sem si zvečer, ko so potihnili glasovi, pripravil čaj, sedel na teraso in se zazrl v milijon zvezd na svetlobno neosnaženem in popolnoma jasnem nebu, sem doživljal najlepše trenutke v Armeniji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.