Vzdrževanje wanderlusta

Popotniki radi delimo lepe spomini, prijetne trenutke, izjemne dosežke ali ekstremne situacije. Čeprav je najbrž vsakomur jasno, da so potovanja sestavljena iz precejšnje mere povsem navadnih oziroma vsakdanjih trenutkov. Seveda pa dolgočasnim popotniškim zgodbam ne bi nihče prisluhnil. Zato te prihranimo le zase in delimo tiste najbolj sočne. Te znajo eni bolj, drugi manj začiniti in jasno, komur raje prisluhnemo. Začinjanje je lahko pretiravanje, poveličevanje, izmišljanje in seveda tudi literarno podajanje popotniških vtisov. Zdi se mi, da je slednje najtežje, saj je pretakanje popotniških izkušenj v literarno delo umetnost, ki jo znajo le redki. Lažje je odpotovati v eksotično deželo in se tam predajati drznim pustolovščinam ter o tem doma pripovedovati, pisati blog ali lepiti fotografije na zidove družbenih medijev, kot pa potovati po bližnjih krajih in iz tega spisati literarno poslastico. Ob tem velja omeniti da potovanje, na katerega se podamo z razlogom, da bi o njem doma pisali ali pripovedovali, ne more biti pristno. Saj ne izvira iz naše želje po potovanju, temveč je podrejeno nekemu drugemu namenu. In če potovanju manjka svobode in spontanosti, za katero ju oropa drug namen, ni popotnik tisti, ki potuje.

Naslednji vidik, ki ga pri podajanju popotniških vtisov ni mogoče spregledati, je ton oziroma način podajanja. Kar nekaj popotnikov spremljam in vsak je zanimiv, a po svoje drugačen. Seveda, saj vsi potovanja dojemamo na svoj način in prav je, da jih tudi podajamo na svoj način, saj vendar potujemo zase. Nekateri pripovedujejo o samih lepih trenutkih, drugi pripovedujejo, kot da je bilo na potovanju vse v najboljšem redu, tretji govorijo le o presežkih in tako naprej. Kdaj pa kdaj se med nami znajde tudi kak nergač. Ta najprej omeni letalske zamude, previsoke cene, prezasedene plaže in umazane hotelske sobe. Tudi sam sem že bil kdaj v tej koži, ko smo se vrnili s katerega potovanja, kjer nam ni bilo všeč. A ko sem se ujel, da pripovedujem le o nelepih stvareh in o vsem tistem, kar nas je motilo, sem dodal: »Saj je bilo fajn!« A dvomim, da sem s tem popravil prvi, negativni vtis. Če sem že pri tem, mi na pamet padejo tri dežele, katerih obisk je pustil grenak priokus. Portoriko, Kitajska in Iran. Takrat sem zapisal: »Spoznavati različne dežele, se na njih navezati in jih imeti rad, je podobno kot pri spoznavanju ljudi. Nekaterih pač ne moreš vzljubiti, pa če se še tako trudiš. Poskušaš jih spoznati in sprejeti, a enostavno ne gre in sploh ne veš, zakaj ti niso všeč. Iran je pač tak tip. Nikakor pa nam ni žal, da smo ga obiskali, le »ujeli« se nismo, to je vse.«

Podajanje oziroma dojemanje vtisov s potovanj je torej odvisno od toliko okoliščin, da si je realno sliko o neki deželi na podlagi enega pričevanja nemogoče ustvariti. To je vtis le enega popotnika, ki je njegova osebna izpoved, ki temelji na njegovih prepričanjih, podvržena njegovim čutilom in občutkom, ki jih je doživljal v neki deželi in njegovemu načinu podajanja. Sam rad prisluhnem vtisom s potovanj po zanimivih deželah, preberem potopis popotnika, ki ga poznam in pogledam galerijo fotografij s potovanja po tropskih otočkih. To so vse delčki mozaika, s katerimi si sestavljam vedenje o našem prečudovitem planetu in kar je še pomembneje, vzdržujem lasten wanderlust. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.