Prepotovati vse države na svetu

Koliko šteje potovanje, ki je pehanje za številkami, rezultati, dosežki? Šteje natanko toliko, kot želimo pokazati. Pet držav v treh tednih. Devet tisoč kilometrov z avtobusom. Sedemnajst tisoč kilometrov po Afriki z motorjem. Tisoč evrov za najem terenca v Gruziji. V štirinajstih dneh okoli Anapurne. Dvanajsturni neprekinjen let. Tristokrat na Pohorje. Pet centov za čapati. Deset tisoč fotografij na enomesečnem potovanju. 18 poletov z letalom v osmih mesecih. A kaj pomenijo vsi ti »dosežki« v številkah?

Zanimivo, da se tako pogosto soočam s tem vprašanjem, da sem o tem pisal že lani in predlani. Po eni strani so številke precej uporabne, kadar želimo nekaj umestiti v bok nečemu podobnemu in kaj primerjati, saj je to s številkami najlažje. Oziroma je najbolj preprosto (pri)merljivo. A še kar imam »težave« z razumevanjem oziroma pomenom štetja dosežkov. Ne le popotniških, a tokrat se v dosežke na drugih področjih ne bom obregnil. Gunnar Garfors je Norvežan, ki bi naj vsaj dvakrat obiskal vsako državo na svetu in ima še deset drugih svetovnih rekordov, povezanih s potovanji. Povedal je, da je Slovenijo prepotoval v 24 urah, bi pa raje imel na voljo več časa za obisk. Naša državica je v svetovnem merilu resda majhna, a da bi ji za potovanje namenil zgolj 24 ur? Sam vsakokrat, ko se odpravim čez Slovenijo, skušam izbrati neko novo pot in vedno znova odkrijem zanimiv kraj, ki ga še nisem obiskal. Kaj lahko potem nekdo, ki se na neki destinaciji zaustavi le za kratek čas, o tej deželi spozna? Bore malo. Le odkljuka jo. Tako, kot smo tu in tam katero deželo, ki smo jo obiskali za zelo kratek čas, odkljukali tudi mi. Na pamet mi pade Kazahstan, dežela, ki sva jo z motorjem prevozila v dveh ali treh dneh. Ena največjih držav na svetu, pa sva ji namenila tako malo časa. A na pustolovščini po Svilni cesti sva imela drugačne cilje, kot se zatopiti v vsako od dežel, čez katero sva potovala. To pač ne gre, če si omejen s časom, se razume.

Zato se podobno, kot sem se minulo nedeljo, sprašujem, koliko je potovanje, na katerem se ženemo za doseganjem zastavljenih ciljev, sploh še potovanje. Če se ne zaustavimo za dovolj časa, da se naužijemo lokalnih običajev in ljudi ter nenazadnje tudi kulturnega šoka. Da o hrani ne govorim. V tem kontekstu mi pade na pamet Bangladeš, dežela, v kateri smo preživeli manj kot osem ur in še to le na letališču v Daki. Zato je nikakor ne prištevam ne dežele, ki smo jih obiskali. A se še danes spomnim slastnih karijiev, ki sem jih mazal enega za drugim ob treh zjutraj, ko so punce spale. Kaj bi dal, da bi imeli takrat na voljo vsaj kakšne tri dni za obisk te dežele. Tri dni se mi zdi minimum, da kot obiskovalec dobiš vsaj občutek o tem, kako je v neki deželi. A le, če se za to presneto potrudiš in te tri dni izkoristiš do zadnjega trenutka. Pomeni, da greš ven iz hotela, si ves dan med ljudmi in si privoščiš vsaj tri obroke v domačih gostilnah ali še raje na ulici, tam, kjer jedo lokalci. Verjamem, da tovrstna potovanja v obliki spoznavanja lokalnih običajev in ljudi niso za vsakogar. Tudi sami smo večkrat potovali na takšen način, zato razumem, da je marsikomu lažje (lepše) potovati s ciljem, ogledati si čim več znamenitosti. A tudi pri tem načinu potovanja, ko kljukamo znamenitosti eno za drugo, je mogoče deželo doživeti. Če si tega želimo, seveda. Preprosto tako, da izbiramo manjše domače hotele, domače restavracije, lokalne vodnike in tako naprej. Na ta način je stik, ki ga imamo na potovanju po neki deželi z domačini, precej pristnejši. Takrat pozabimo na dosežke in številke.

Tako si ne želim prepotovati vseh dežel na svetu, čeprav sem jih prepotoval morda že polovico. Prav tako ne želim več potovati v dežele, ki me ne privlačijo. Niti ne želim potovati hitro in videti vsega. Želim videti manj in globlje. Se pa zavedam, da so to le moje želje in da me bo realnost zagotovo presenetila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.