Prepričevanje samega sebe

Pred nedavnim sem prebral zanimiv stavek: »Ugotovil sem, da so pametni ljudje zelo dobri pri podajanju argumentov, zakaj ne počnejo stvari, ki se jih bojijo.« Zanimiva situacija, v kateri se najbrž vsi znajdemo. Nekateri najbrž večkrat dnevno, drugi redkeje. Še bolj mi je sedlo nadaljevanje, ki se glasi: »Ljudje smo izjemno vztrajni in prepričljivi, ko prepričujemo sami sebe, saj na drugi strani ni nikogar, ki bi nam nasprotoval.« Tako lahko vsakič, ko se znajdemo v položaju, do katerega čutimo odpor ali strah, sami sebe prepričamo, da to ni za nas. Morda temu ne rečemo strah, temveč racionalnost ali premišljenost. Seveda se nam to dogaja na precej področjih v življenju, a tudi tokrat ostajam pri potovanjih. Pravzaprav pri razlogih, zaradi katerih ne potujemo. Ampak, a niso ti razlogi pravzaprav argumenti, s katerimi sami sebe prepričujemo, zakaj ne potovati, posledica naših strahov? Strah nas je, da se nam bo na potovanju nekaj zgodilo. Strah nas je, da bomo porabili denar, ki ga nimamo. Strah nas je, da bomo v času odsotnosti od doma ali iz službe nekaj zamudili ali da bo nekdo drug zasedel naše mesto. In tako naprej.

Na tem mestu bi lahko ponovno zapisal, da si potemtakem potovati že ne želimo dovolj močno, da bi premagali te strahove. Morda pa si! Ampak znamo samemu sebi tako dobro argumentirati, zakaj ne bi potovali. Torej so lahko naše neuresničene želje posledica tega, da znamo sami sebe izjemno dobro prepričevati.

Ampak, ali je tovrstno umikanje pred strahovi pod pretvezo racionaliziranja v resnici dobro za nas? Če je verjeti reklu: »Vsak dan stori nekaj, česar se bojiš!«, najbrž ne. V tem kontekstu sem se spomnil na še enega, ki pravi, da bomo nekega dne bolj obžalovali tisto, česar nismo storili, kot tisto, kar smo. Ampak to tako ali tako že vemo, a se vendar zaradi tega nič bolj ne soočamo s strahovi in še kar racionaliziramo. Tako sem se nedavno boril s samim seboj in tako dolgo iskal argumente, dokler se nisem prepričal, da ni pametno iti v gore. Našel sem jih kar nekaj, od slabega vremena, ki sploh ni bilo slabo, do fizične nepripravljenosti, oddaljenosti, pomanjkanja časa in tako naprej. Skratka, na koncu sem nasedel samemu sebi in ostal doma (napake nisem ponovil naslednji vikend, ko se v debato s samim seboj sploh nisem spustil in sem preprosto odšel).

Nekateri pravijo, da vsak zase najbolj ve, kaj je zanj najbolje. Sam v to nisem najbolj prepričan, saj prevečkrat zavoljo ugajanja nekemu trenutku sprejmemo odločitev, ki se na daljši rok izkaže kot napačna. Zato se mi zdi, da je pomembno prepoznati trenutke, ko sami sebe prepričujemo, da je za nas nekaj dobro, čeprav v resnici ni, saj se morda le izmikamo lastnemu strahu. Nič lažjega, le upreti se je treba lastnim argumentom proti samemu sebi…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.