Kaj je bolje, biti poznavalec ali nevednež?

Na svetu je neskončno število lepih in znamenitih krajev, ki nas vabijo, da jih obiščemo. Nekateri od njih v nas zbujajo tako močne občutke, da si jih na vsak način želimo obiskati. Ni nujno, da takoj, ampak smo na odziv temu neustavljivemu klicu pripravljeni počakati. Tudi zelo dolgo časa. Zanimivo je, kaj se zgodi, ko jih končno obiščemo. Po naših izkušnjah je tako, da bolj, ko o neki sanjski destinaciji razmišljamo in bolj, ko se nanjo pripravljamo, manjši vtis naredi na nas, ko jo končno obiščemo. To je še kako pomembno danes, v času Google street ali indoor view ipd. zadev, ki nam omogočajo, da si znamenitost, o kateri sanjarimo, dodobra ugledamo kar iz domačega naslonjača. Dobesedno iz vseh strani, zunaj in znotraj. Le dotakniti in povonjati je na daljavo še ne moremo. Nekaj primerov. Še več primerov.

Zraven tega lahko (na primer) o piramidah v Gizi precej preberemo in pogledamo tudi kak dokumentarec. A potem, ko že enkrat preberemo vse, kar je o nekem misterioznem kraju, ki nas privlači, mogoče videti na zaslonih, prebrati in raziskati, kakšen je trenutek, ko ta kraj v resnici prvič uzremo? Skoraj zagotovo čaroben. Ampak, kaj je bolje biti na prvem dejanskem snidenju z oboževano znamenitostjo, poznavalec ali nevednež? Tisti, ki že natančno ve, kako se katera piramida imenuje in kako je bilo ime faraonu, ki si jo je postavil ali tisti, ki se s oboževanim čudesom zares sreča prvič? Sam lahko sklepam le iz lastnih izkušenj in te so takšne, kot sem zapisal v prejšnjem odstavku. Seveda smo si ljudje različni in nekaterim več kot prvi vtis pomeni, da to, kar vidijo, tudi razumejo. Na tem mestu priznam, da smo mi skoraj vedno nevedneži in pogosto takšni tudi ostanemo, saj se v globlje poznavanje neke znamenitosti redko spuščamo. Največkrat naredimo tako, da neko znamenitost najprej obiščemo oziroma se ji približamo do te mere, da nas nagovori s svojo pojavo. Nato se nekje usedemo in skupaj preberemo, kaj si pravzaprav ogledujemo. Bolj ali manj smo prav na ta način obiskali Machu Picchu v Peruju, Angkor Wat v Kambodži, Taj Mahal v Indiji, Stonehenge v Angliji, Samarkand v Uzbekistanu, Esfahan v Iranu, Teotihuacan v Mehiki in tako naprej. Največja čudesa sveta, ki pod svojo fascinantno zunanjo podobo skrivajo stoletja ali tisočletja zgodovine. Seveda smo se seznanili s tem, kako in zakaj je neko čudo nastalo ter čemu je služilo. A naš spomin na te izjemne kraje ni v niti enem samem primeru vezan na še tako zanimiv opis, anekdoto ali zgodovinsko ozadje. Ne, naš spomin je vedno vezan na naše občutke, ki smo jih občutili v trenutku, ko smo katero od teh čudes uzrli v živo. Morda bi si celo drznil reči da manj, ko smo o znamenitosti vedeli vnaprej, bolj nas je očarala, ko smo jo uzrli. To deloma pojasni, zakaj se tako malo pripravljamo na potovanja, saj se z deželo, v katero se odpravljamo, ne želimo seznaniti vnaprej. Da ne bi bil (na primer) vzpon na Machu Picchu le zadnja kljukica v spoznavanju tega čudesa, potem, ko smo o njemu vedeli že vse.

Po drugi strani pa razumem, da zvedavi oziroma premišljeni ali analitični razum želi odgovore vnaprej. A to je povsem druga zgodba, saj nam za to, da postanemo poznavalec, sploh ni treba potovati, dovolj je poiskati odgovore. Srečali smo tudi že popotnike-poznavalce, a vsekakor manj kot popotnikov-nevednežev. Prostora je vsekakor dovolj za vse in nobena oblika ni slaba ali boljša od druge. Šteje le, da lastno zvedavost tešimo na takšen način, ki nas osrečuje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.