November je krasen mesec! Deževen in meglen ter kot takšen tudi turoben, če smo bolj dovzetni za vreme. Kaj je v tem krasnega? To, da smo lahko doma! Da nas ob pogledu skozi okno ne mika ven, na Triglav, Pohorje ali travnik. Tako se lahko v miru posvetimo tistemu, kar je znotraj naše hiše, stanovanja ali znotraj nas samih. Tudi knjigam, s katerimi se sicer odlično razumem, a ne v vseh »vremenskih« razmerah. Ko zunaj sije sonce in so lepi dnevi, se nekako ne morem prepričati, da bi sedel v sobi in bral o življenjih drugih, medtem ko moje teče mimo. Seveda berem tudi poleti, a v tistem času namenim več časa »pisanju« lastne zgodbe kot branju zgodb, ki so jih pisali drugi. Sedaj, ko so se dnevi tako skrajšali in vreme skisalo, pa komaj čakam, da pride ura, ko se usedem in vzamem v roke knjigo. Pravzaprav se trenutkov s knjigo vedno veselim, a v kislem vremenu jim lahko brez slabe vesti namenim več časa. Nenavadno, a to mi najpogosteje spodleti med vikendom, četudi smo ves dan doma.
S Sabrino sva se pravkar vrnila z jutranjega obiska sobotne tržnice in me je vprašala: »Kakšen japonski urnik imaš za danes?« Pa sem odvrnil: »Nimam japonskega, danes imam črnogorskega!« Za vikende, ko smo doma, si namreč pripravim (pogosto preobsežen) seznam opravil, ki jih imam za postoriti. Iz tega vica je »japonski« urnik. Kakšen je v tem kontekstu črnogorski, je najbrž jasno.
A ne glede na to ali je vikend, ko smo doma delaven ali ne, je bistvo v tem, da ostanemo doma. Da ne gremo nikamor, niti na izlet, niti na obisk. Da v miru posedimo in se naužijemo drug drugega. Zato pravim, da je letošnji november, najsibo še tako kisel, krasen mesec.
A spomin na sončne trenutke ni nikoli odveč:
Portoriko
Brazilija
Bolivija
Laos
Indija
Argentina
Avstralija
Filipini
