Vsi enaki, vsi različni

Zdi se, da je splošno znano, da smo si ljudje različni. Da imamo različne okuse, želje, zmožnosti, dojemanje in še marsikaj. Da se s tem bolj ali manj strinjamo in da se nas ima večina za strpne do drugačnih. Tako vsaj jaz dojemam svojo živo okolico. Zato me toliko bolj bega, ko sem priča pregrobemu izražanju nerazumevanja drugačnosti v praksi. Še najbolj tistemu posrednemu, ki se dogaja za hrbtom oziroma brez navzočnosti drugačnega, o katerem je govora. Kar je pravzaprav razumljivo, saj je mnenje, ki ga imamo o nekom, neprimerljivo težje povedati v obraz njemu, kot pa nekomu drugemu. Po drugi strani pa pravijo, da je obrekovanje edino lepilo, ki drži družbo skupaj. Nisem prepričan, da se s tem strinjam.

Tega smo deležni tudi popotniki, saj potovanja v eksotične dežele, potovanja na nenavadne načine ali celo kakršnakoli potovanja lahko vzbujajo temu primerne odzive tistih, ki tja oziroma na te načine ne potujejo. V Sloveniji je tovrstnih popotnikov kar precej, sploh, če mednje štejemo tudi tiste, ki morda niso popotniki, prej ekstremni športniki, a to počnejo širom sveta. Nekateri pešačijo čez cele celine, kolesarijo okrog sveta, plavajo, drugi potujejo več kot eno leto nepretrgoma, tretji potujejo v neprimerni družbi in tako naprej. Skratka, počnejo stvari, ki normalnemu človeku niti na pamet ne padejo. Zato ni nenavadno, da so tarča opletajočih dolgih jezikov. Pri tem je najbolj zanimivo to, da so razsežnosti zgodb, ki v ozadju nastajajo, pogosteje neprimerno bolj začinjene od same resničnosti. Celo tako, da z resničnostjo nimajo več ničesar skupnega. Čeprav je res, da marsikomu, ki je željan pozornosti godi, da se o njem govori, pa če je to resnica ali ne. Vsaka reklama je dobra reklama, tudi negativna, pravijo strokovnjaki. Kar je danes, v času, ko se vrednost človeka meri tudi po številu lajkov, všečkov in komentarjev, dokaj preprosto doseči. Najbrž smo že vsi slišali za kakšno slavno osebnost, ki je slavna zgolj zaradi slave same, ne zaradi kakršnekoli vsebine. A tudi glede tega, koliko se z mnenjem drugih o nas hranimo, se ljudje precej razlikujemo. Razumljivo, saj nekateri od tega, kakšno mnenje imajo ljudje o njih, živijo, nekaterim pa je to bolj ali manj v breme. Zraven tega nekateri za boljšo predstavo o samemu sebi in o tem kaj počnemo, potrebujemo širšo paleto mnenj, tudi od ljudi, s katerimi nimamo osebnega stika. Drugim je dovolj le lastno mnenje ali mnenje bližnjih. Nikakor pa se temu, da imajo drugi ljudje svoje mnenje o nas, ne moremo izogniti. Sploh če na očeh javnosti počnemo nekaj, česar si oni sami ne drznejo.

Najboljši nasvet, ki sem ga na to temo kadarkoli slišal, se glasi: »To, kaj si drugi mislijo o meni, ni moja stvar!« Le takrat, ko se znebimo težkega oklepa, ki nam ga nalaga mnenje drugih o tem, kaj (mi) zmoremo in česar ne ter o tem kaj lahko počnemo in česar ne, se lahko lotimo podvigov, o katerih sanjamo in tako živimo svoje sanje.

Na svoji poti. gaz na Uršlji gori

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.